DAN 1: 

OBLJUBE, OBLJUBITI, OBLJUBLJANJE

NinnaKK

Ponosno vdano bijem svojo bitko,

vse bolj in bolj in ves čas v samem sebi ...

To usodno bitko - sam s seboj.

(C.Zlobec)

Sem človek, ki se mu vedno nekam mudi – od nekdaj. Že v osnovni šoli se mi je vedno mudilo iz enega krožka na drugi ... V srednji šoli med karatejem in šolskim radiem ... Nato na fakulteti iz enega na drugi fax ... Zadnja leta nekje med treningi, ambu

lanto, službo in tisočimi malenkostmi, brez katerih moj dan, ne bi bil moj ...

A se vedno znova sprašujem, ali si v dnevu preprosto zadam preveč, ali pa je 24 ur odločno prekratkih za vse, kar bi si želela početi …

Ko smo osnovali dan obljub, se je marsikdo nasmehnil, rekoč »zate mora biti potem mesec« … kar mi je dalo misliti, čeprav sem vedela, da sam komentar leti predvsem na kofeinske derivate, za katere imam čas "once by the blue moon", saj me resnično težko pripraviš, da sedim pri miru (četudi je družba odlična)…  Kave mi vedno veliko pomenijo (pravzaprav sam akt "kofektkanja"), a bi zanje potrebovala še dodatni dan v tednu ...

Zato sem se odločila, da poskušam v današnjem dnevu izpolniti čimveč obljub – drugim, sami sebi … lanskih, letošnjih, včerajšnjih.

Začetek celotne akcije tako včeraj zvečer ni minil brez težav … Ker sem bila nepričakovano »zaprta« med sterilne zidove bolnišnice, sem s strahom upala, da bom imela čas objaviti začetek akcije … Čas je bil – a po vseh letih v bolnišnici, so ravno včeraj morali zakleniti dostop do socialnih omrežij … in tako je nato z obilo organizacije, domišljije in improvizacije akcija vendarle stekla … ob 0:00 …

In ko sem zjutraj stopala iz UKC v deževno decembrsko jutro, ki je dišalo po snegu, po prihajajoči zimi in dolgem dnevu, sem nekje za hrbtom zaslišala … »Doktorca Nina, počaki no!«. Obtežena s torbami, dežnikom, telefonom in na petah sem komajda uspela uspešno zmanevrirati svoj pogled na levo (kar je ob sveže pridelanem »heksenšusu« na meji Misiije nemogoče 6). Tam je stal »naš« Drago. Eden od tistih brezdomcev, ki govori še več kot jaz, a med naborom besed nekako na vedno strniti bistvo naše družbe (»slabši smo od črede krav, samo one dajejo mleko in meso, ko so hin – kaka korist je pa od nas?«), politike (»al si levi al si desni al si sredinski. Vazno samo da si na vrhu in lahk kj ukrades«) ali preprosto vremena (»dan je kot z reklame vsaka ima svoj faktor«). »Obljubil sem ti kavo na morju«, pa sem ti jo danes prinesel. »Da ne boš tečna«. Presladek lonček kave iz najbližjega avtomata je tako zaznamoval dan s pozitivizmom, ki se je za trenutek skril utrujenosti v očeh. Topla tekočina v papirnatm lončku je bila dokaz, da temu, kar počnemo sledijo tudi tisti, ki jim je to namenjeno. Da nas poslušajo … da nas slišijo. Izpolnjenje obljube, ki mi jo je dal nekdo iz čistega roba družbe, ko smo se vračali iz prvega letovanja brezdomcev na slovenski obali preko Trojan na Štajersko, je pomenila več, kot bi bila zmožna opisati … In ko mi je pomagal do moje ulice odnesti torbo (ne vem, zakaj mi resnično ni bil vgrajen čip za sinhrono manevriranje med dežnikom in torbami L) ter me medtem zabaval s svojimi prigodami, se mi je zdelo, da se nekeje za kopreno oblakov, polnih dežja, svelika sonce človeškega upanja …

Prvo obljubo sem dala sebi – ena ura samo zame (to je pri meni vedno težje, kot se zdi). Za mojega »Ginatya« je bilo preprosto preveč deževno (čeprav sva nabirala kilometre že v večjem nalivu), poleg tega pa bi ga v eni uri komajda uspela izkopati izmed kupov knjig, skatel z nogavicami in izpod skladovnic zobne paste. Tako sem se odločila za svojo drugo ljubezen, ki v hitenju vsakdana (p)ostaja nekje na stranskem tiru … Črna kitara … Pod Uroševim budnim ušesom (moja so bila še bolj zaspana kot ponavadi) sem tako odplavala v svet Kreslinovih balad, Tinkarinega Vetra z juga in Siddhartinega Spet otrok … In ob koncu učne ure (ki ni bila niti 60 minut, ampak natanko 49) sem ugotovila, da sem vmes pozabila spiti RedBull, a se vseeno počutim kot na krilih (česar za inštruktorja verjetno ne mroem reči, saj je moj posluh od nekdaj sporen) … Dan se je lahko začel …

Obljubljen obisk v bolnišnici … Kava z babico (ob izjemah tudi jaz pijem kavo s smetano, če jo že naroči babi) … Pot v Ljubljano … 3M – MatematikaTeam&«Medovina«&Mango tortica, ki sem ju obljubljala nekje še od časa predhodne vlade …. Nakup HelloKitty bundice, ki sem jo obljubila nekje v avgustovskem soncu malemu bitju, ki je morda ne bo nikoli obleklo, a obljuba je obljuba ... In upanje je sonce sivih dni. Iskanje prav posebnega "satja", ki sem ga obljubila ze pred časom in ga nikakor nisem uspela najti (:/). In nato obljubljen obisk bivših sodelavcev, ki so še vedno simpatična  mešanica "math geekov"… pa bučna juha, ki je dišala po mladostni razposajenosti, filozofski globini in tihem razumevanju (ammmm... a šteje za tišino 2sekundni interval?). Vožnja po mokri štajerki v pričakovanju snega, polna smeha in tistih težko (včasih pozabljenih) sproščenih pogovorov, ob katerih pozabiš vklopiti radio, do toplega doma, kjer me je na hodniku čakalo presenečenje. Mamini tisočeeeri kozarci teranove marmelade za naš dobrodelni bazar (hvala, mami)).

Med hitenjem izpolnjevanja obljub (v petah – obljuba, ki sem jo dala sama sebi J) me je je presenetila izpolnitev obljube sodelavca … ki je verjetno ena najbolj dolgoročnih v današnjem dnevu. 

Marko in Ajša sta par že tako dolgo, da se zdi da enega brez drugega ni. Čudovita posameznika in še bolj popolna celota. Zadnji dve leti smo bili najbližji priča Markovem poskusu zaroke, ki je bil vedno prestavljen - ker ni bilo pravega vremena, pa potem datuma, pa potem ni imel prave frizure, pa luna ni stala prav ... Po domače: pogum je vedno dobil noge, ko je bilo potrebno izreči usodno vprašanje, ki sta si ga oba želela. In ko sva z Markom nazadnje "obirala" slovenski šolski sistem, sem od njega malo (čisto po žensko) "izsilila" obljubo, da bo Ajšo vendarle zaročil - letos. Na obljubo sem ga spomnila pred mesecem dni, ko sem mu postavila izziv .... Na dan humanitarčkovih obljub, izpolniš obljubo dano meni ;). Priprave v novembru so tako vključevale celoten kolektiv - v njen najljubsi film smo s skupnimi močmi vključili "kvazi - reklamo" za Zlatarno Celje, ki ni bila pravzaprav nič drugega kot animacija prstana, namenjenega bodoči nevesti. Na koncu se je prikazalo vprašanje "Ajša, ali ga hočeš? - Dobiš ga z Markom za vse življenje". Moj del obljube je bil, da rezerviram na dotični dan (za katerega glavni akter ni vedel točnega datuma) nato ob 20.00 romantično večerjo (ker seveda sem samo jaz vedela za točena datum:)))). Cd s filmom je tako čakal ... Na objavo včeraj ponoči, ko smo skupaj začeli naš december ... In na današnji dan je bilo nato presenečenje ob gledanju današnjega filma popolno. DAAAAAAAAAAAA je bil neizogiben (jojjjj, zakaj nisem muha, da bi videla to dolgo pričakovano srečo v očeh) in tako sta se na prvi dan akcije uspešno zaročila matematik in slavistka (to bodo pametni otroci), ki sta to odločitev odlašala zaradi njegovega perfekcionizma v kombinaciji s tahikardijo ob povsem moškem "pomanjkanju" poguma ... Moj del obljube o rezervaciji je bil nato samo še pika na i ... in zagotovo začetek čudovitega skupnega življenja...

Dan se je tako prevešal v večer ... Obljube so kopnele, a z njimi so se ustvarjale nove ... "obljubim pica naslednjič", "moramo ponovit", "kosilo, valda" ... ki jih bom poskusila izpolnit v nekoliko krajšem roku kot do sedaj. Najpomembnejša pa je bila obljuba dana sami sebi - uživati v vsaki sekundi dneva ... Pa naj si bo to okus kave, ki je bolj spominjal na pomije kot na Illy derivat ... V skokih med lužami (to je s petkami včasih skrajno zabavno za mimoidoče - zate pa malo manj) ... V borbi z roza dežnikom preko Tromostovja (pa ravno, ko si zlikam lase :/)... Ali v iskanju ključev po prenapolnjeni torbici (prisežem, da samo s torbico preživim na Golem otoku vsaj teden dni)...  Imela sem se fino ... Le dveh obljub, ki sem si jih zadala nisem uspela izpolniti. Obljube dane v sterilni belini graške bolnišnice, da bom v imenu vseh nas, ki smo pred letom dni začeli to "gibanje" preprosto ne mislila na tanko nitko, ki loči življenje od ne-življenja, pot proti Gradzu zamenjala za "dan zase". Morda sem ravno zaradi te misli, ki je nekje globoko v meni tlela kot žerjavica prikrite bolečine, lahko podirala vse zakone časovnih omejitev ter s še večjo predanostjo živela današnji dan. Druga pa je bila, da se odpovem kavi - ampak je bila druzba prevec dobra, da bi je ne oplemenitila z velikoo belo kavo. 

Danes sem tako preživela današnji dan ... Vseh obljub leta 2014 nisem mogla izpolniti, a upam, da tiste, ki sem jih, so vpletenim pomenile pomemben utrinek v decembrskem mrazu ... A kar steje ta trenutek je dejstvo, da sem izpolnila obljubo, dano sama sebi ter uživala v današnjem dnevu kot v prvih ugrizih v veliko roza sladkorno peno ... Predvsem ob prvem dnevu zahvala vsem, ki ste se spomnili na kakšno obljubo, ki ste jo v preteklih mesecih (letih) dali meni - in me presenetili ... Tako sem lahko današnjo akcijo spremljala iz dveh strani... In moja zadnja današnja obljuba je - da se vsaj malce naspim... in že jo hitim izpolnjevat.... Ampak se prej - kot se za zacetek decembra spodobi, en rozic z okusom po nostalgiji (hvala, Metka in Spela).

________________________________________________________________________________

Izmed vaših številnih odzivom smo izbrali naslednje tri, ki upamo, da bodo komu v isnpiracijo:

JANJA DOLINAR

Dan 1 je bil zame izziv. Ko sem prebrala napotek sem se takoj spomnila na mojo babico, ki je v domu in jo preredko obiscem. Vedno me prosi...pridi, pridi bolj pogosto in vedno recem, da se bom potrudila, pa se ne...zal mi je za to. Danes sem popokala otroka, necaka, mamo, atija in se psa in smo sli...sli do babice, da jo peljemo na kavo. Oci so si zarele ko nas ne zagledala, ves cas je ponavljala, da nas res ni pricakovala, kako lepo da smo prisli. Res je bila vesela. In tako tudi jaz ;)

Se eno prijateljico imam s katero se tezko uskladiva in si obljubljava, da naslednji teden pa res najdeva cas in ta teden ne hitro par mesecev. No uskladili sva dan, sobota it is ;)

Tretja obljuba je bila samo moja, odkar je to novembrsko vreme in tema in se ne morem vec gibat v naravi sem si govorila da bom doma telovadila...pa sem vedno nasla kak izgovor, je bilo polno posode, ali pa je bilo potrebno oprati lase, prebrati otroku pravljico...danes sem si obljubo izpolnila in sem telovadila. ;)

DARJA JORDAN

Že nekaj časa sem obljubljala hčerki, da ji bom zamenjala žarnice.

Evo, danes sem jih in se počutim ful dobro.

3. MARJANA PETEK

Sineku in hčerki sem že dolgo obljubljala, da bomo naredili eno veliko hiško za igranje, zato smo danes skupaj naredili veliko hiško za otroško igranje iz starih Leclercovih škatel. Druga obljuba je bila tista, ki sem jo dala dolgoletni prijateljici, da pridem k njej na kavo. Spekla sem piškote in šla ter klepetala res dolgo. Tretja obljuba pa je bila meni sami, da si končno vzamem čas in poiščem stare brisače za vašo akcijo. Posikala in našla jih 19! Počutim se super.