Pred pričetkom akcije ...

NinnaK

Strmim v ekran, teden dni pred začetkom akcije, s katero bom dihala naslednjih 30 dni … Nekje v meni se kopiči strah, ali bomo sploh zmogli. Bomo zmogli vsak dan izpolniti vsa dejanja, ki smo si jih zadali? Ali je v nas še toliko človečnosti, da bomo temu kos? Ali pa nas je nekje nevede že davno povozil sodobni čas, ki bo s tempom vsakdana prinesel tisoč in en izgovor, s katerim bomo znali obiti pravila, ki so vendarle naša lastna?

Tisoč vprašanj, ki danes ostajajo brez odgovora … A skupaj s strahom tli misel, da BOMO ZMOGLI. V imenu vsega, za kar smo se borili v preteklih letih. V imenu akcij, s katerimi smo želeli v ljudeh zbuditi že davno pozabljeno humanitarno noto…

Akcija se ni rodila nekega jutra … Rojevala se je več juter zadnjih nekaj let, ko sem vstajala pred službo in s svojim kolesom še pred jutranjim svitom bežala na obronke Pohorja, da bi tam našla tisto, kar je tolikokrat manjkalo v delu dneva, ki je sledil … Skupaj z Alešem in Majo smo pestovali in tehtali mojo željo, da »spremenimo mesec« zadnji dve leti na tisoč in eni beli kavi … In še letos nismo bili povsem prepričani, ali smo jo sposobni izpeljati in v kolikšnem obsegu … teden dni? Deset dni? 14 dni?

Potem pa – nekje v začetku oktobra, ko je začela pritiskati prva jesenska sivina, ko so jutra postajala meglena in je iz vseh medijev začela še v pospešenem navalu pritiskati razčlovečenost, za katero nisi več vedel ali je res odraz ekonomske krize ali je preprosto odslikava in preslikava krize vrednot, j vsak od nas je v razmaku parih dni na lastni koži začutil hlad soljudi, ki je nekatere bolj, druge manj zarezal v kepo mesa, ovitega v celovan žil, ki bije (ali vsaj naj bi bila) tam nekje v prsni votlini. Različni ljudje, različne zgodbe, a ista otipljiva bolečina nedojemanja soljudi in njihovih ravnanj … Iskreno začudenje nad dejstvom, da si v resnici že dolgo nismo več ljudje, ampak v resnici zveri … ali še več … Zveri se pobijejo zaradi lakote – mi se pobijamo, mi si pijemo kri, se mrcvarimo, … ZARADI?

In bila je ena sama kava, ki to ni bila. In bilo je nekaj gin tonicov – in odločitev je padla … Prenehali bomo kritizirati svet, če ga vendar nismo niti poskusili spremeniti … Zato bomo poskusili to v mesecu, ki naj bi najbolj razgalil tisto pristno toplino, a  se nam je vsem trem zdelo, da so v decembrskih dneh v zadnjem času postali vedno bolj pomembni histerično rdeči božički, ki so tako oddaljeni od naše tradicije kot led od Sahare … Predraga darila, ki jih ponavadi niti zavijemo ne sami, ampak odnesemo v prvi darilni vrečki, ki smo jo dobili na isti način … Pavšalni poljubi na lice, ki jih ne uspemo niti vrnit … Kupljene božične voščilnice, v katere ne znamo napisati niti ene misli sami, ampak se ponavadi samo nahitro podpišemo …

Spomnim se decembra, ki je v otroštvu dišal po vaniliji in domačih piškotih … Ni dišal po cimetovih zvezdicah, Coca Coli iz reklame in kupljeni potici … Dišal je po babičinih kifeljčkih, po posušenih krhljih, toplem čaju, mokrih objemih, snegu in iskrivosti … Spomnim se Miklavža, ki je v pehar nosil rožiče (za katere moram danes skoraj aktivirati Interpol, da jih najdem v Mariboru), nogavice in mandarine, ki so bile drugačnega okusa kot tiste »prej«, četudi danes vem, da so bile od istega sadjarja … Spomnim se tihega pričakovanja, ki je tlelo cel december in utripajoče lučke, ki so sijale nekje od prve polovice decembra in ne že od prvega novembra … Spomnim se topline, ki je niso dajale samo volnene rokavice, ampak tista zasanjana bližina, ko je človek imel človeka na dosegu roke – in srca. Je bila to le moja otroška domišljija? Je december že davno izgubljen? Ali je čarovnija izginila skupaj z izginevanjem otroških sanj? Nam je nekje Grinch ukradel Božič in tega nismo opazili?

Ne verjamem … Ne morem in ne bom verjela …

Zato se bom skupaj z »mojimi mušketirji« naslednjih 30 dni borila, da poskušamo sami v sebi najti tisto iskrico, ki bo sijala navzven dovolj močno, da bo prižgala v ljudeh okrog nas spomin na upanja polne dni pri prehodu iz enega v drugo leto … Zame bo verjetno težje, saj bodo vame uprte oči vseh vas, ki berete te besede … A ravno zaradi podpore, ki ste nam jo že pred samim uradnim začetkom akcije pokazali, smo trdno odločeni, da bomo več kot samo dober zgled …

Mi začnemo s 1 decembrom spreminjati sebe … in upamo, da se bo s tem spremenil svet okrog nas …