Ninna KK
Kaj so stvari, ki štejejo v življenju?
Nov, svetleč Audi na obroke? Tom Tailorjeva jakna, ki pravzaprav
niti ni tako topla, kot izgleda? Večmestna številka na bančnem
računu? Kup prijateljev na socialnih omrežjih, ki te v realnem
življenju »pozabijo« pozdraviti?
Zame ne – avta nimam, za znamke mi
»dol visi«, moj bančni račun je pravzaprav relevantna preslikava
povprečnega slovenskega stanja. Zame štejejo vsa doživetja, ki jih ne morem
strniti v razne foto knjige. Zame štejejo ljudje, s katerimi si
padem v objem – pa naj sem jih nazadnje videla pred pol ure ali par
leti. Zame štejejo iskrice v očeh, ki jih tako malo ljudi razume in
tista pristna vera v dobroto ljudi ...
Razmišljala sem – kaj bo danes mojih
malih 5 stvari, a mi je nalogo pravzparav olajšala narava dela. 24
ur sem namreč v beli halji »angel« usode in dobra dela bi
pravzaprav morala imeti obliko neskončne eksponentne funkcije. A
glede na to, da je to pravzparav moja služba si teh dejanj nisem
želela priznati v okviru današnje akcije ... Toda – kako in kaj
naj naredim, če sem pravzaprav stacionirana na oddelku in ne morem
ven?
Priložnost se je ponudila že na poti
v službo, ko je mraz pritiskal kot težka skala. Ustavila sem
se v pekarni na poti – in pred njo je bil eden od tistih
»mariborskih klošarjev«, ki pravzaprav niti niso brezdomci, a so
jih življenjski udarci pahnili v psihoze, ki so marsikdaj alkoholno
(ali še kako drugače) korigirane ... stal je tam malo naprej od
pekarne, v neki strgani bundi, zlepljenih las in najbolj praznih oči,
ki sem jih kdaj videla. V pekarni sem kupila čokoladni zavihek in
velikooo belo kavo »to go« in mu oboje podarila. Sprejel je –
gledal je nekam mimo mene, med mrmranjem nisem ujela niti ene
razumljive besede, a ko je stisnil roke okrog lončka s kavo in so se
pokazali prsti, rdeče razpokani od mraza, sem pod vso umazanijo
zaznala tisti tihi, skromni blesk hvaležnosti. Snela sem si svoj
črni šal (oprosti, mami) in mu podarila še tega. Blesk je postal
opaznejši in prisežem, da se je nekje pod tistimi zaraščenimi
brki celo prikradel nasmeh. Želela sem mu podariti še rokavice, a
sem ugotovila, da so moji prsti vendarle vsaj trikrat manjši od
njegovih grčavih rok. Nisva spregovorila – krenila sva vsak zase.
Jaz v službo, kjer si bom skuhala novo kavo .. On je ostal tam – v
mrazu decembra, ki je bil vseeno verjetno toplejši od hladu njegove
bližajoče prihodnosti.
Tekom dneva sem se trudila, da sem
poslušala svoje bolnike bolj kot ponavadi, čeprav se je pred
ambulanto nabirala nepregledna množica ljudi. Namesto na malico sem
se sprehodila in sem bolnici, ki jo svojci vedno znova »pozabijo«
obiskati podarila svojih 15 minut.
Eno izmed dejanj, ki bi ga morda lahko
umestila v ta moj današnji sklop je bil tudi prav poseben bolnik
(čeprav so vsi prav posebni) ... Pravzaprav mu ni manjkalo nič, kar
bi ogrožalo njegovo eksistenco s fizičnega stališča, preprosto je
živel sam in je polagal pozornost simptomov, ki te načeloma ne bi
smeli skrbeti. Imela sem čas – pogovarjala sva se dolgo ... O
vsem, o čemer se lahko 28 letnica in nekaj več kot 70 -letnik pogovarjata ... Korak
za korakom sva reševala dileme, ki so ga težeile in za trenutek sem
imela občute. Na koncu mi je stisnil roko in mi iskreno rekel, da
sem naredila zanj več, kot kdorkoli ... saj sem ga poslušala.
Takrat me je ponovno spomnil, zakaj sem se odločila, da življenje
posvetim medicini ... preprosto zaradi tega, ker lahko včasih topla
beseda, naš čas in razlaga pomagata ljudem bolj kot škatlica
Aspirina ali kup napotnic.
Zadnje dejanje je bilo spontano – po
popoldanski viziti sem stala pri našem (ne ravno super dobrem
kavomatu) ... in – če sem danes začela ta dan s kavo, ga bom s
kavo tudi končala ;) Sprehod po oddelku je bil dovolj, da sem
nabrala dovolj naših bolnikov – pokretnih, nepokretnih, da smo
skupaj skorajda izpraznili kavni avtomat ... Veselje je bilo
nepopisno ... delno zaradidejstva nedotakljivosti in arogance bele
halje, delno zaradi pristnega veselja ... Ki pa mene je mene stal
natanko 30 centov pa paru oči ...
Marsikdo od vas bo vprašal - ali mi je bilo zato danes lažje, topleje pri srcu? Brez obotavljanja bom rekla - DA. S temi dejanji sem na nek način kompenzirala kolegialno nekolegialnost, zahrbtnost, sebičnost in spletke, ki so postale tako vkomponirane v naš vsakdan, da brez njih pravzaprav ne moremo. S temi malimi dejanji sem kot protiutež "prevagala" vse obljube, ki so ostale v zraku in so pozabile na izpolnitev (kaj je pravzaprav obljuba, ki je prelomljena? je sploh še obljuba?). Na vse besede - izrečene netakntno ali v besu, ki so me prizadele bolj, kot sem pokazala. Na vso tipično in netipčno nezanesljivost. Na vsa mala dejanja, ki jih lahko počne le Človek Sočloveku - taktno, načrtno in se ne ozira na boleče posledice.
Danes nisem spremenila sveta. Morda
(no, verjetno) sem po službeni dolžnosti rešila kakšno življenje.
Predvsem pa upam, da sem vsem, ki so mi danes prekrižali pot
preprosto prebudila nek topel občutek okrog srca ... če pa ne –
jutri je nov dan ... Za vse nas ;)
Morda pa jutri mene sreča kak Človek - in preprosto razplamnti v meni to, kar si jaz želim vzbuditi v drugih ... Toplino. Človečnost.
