DAN 11 - DAN 17: HUMANITARCEK ZAZIVI

NinnaKK

Ko danes pišem blog in poskušam urediti svoje misli, mi pravzaprav ni jasno, kaj in kako je Humanitarček čez noč zrasel in prerasel vse naše ideje, sanje, upe ... V marsičem je postal večji od nas samih in na trenutke se zazdi, da je oživel v srcih vseh tistih, ki nas berete, podpirate, z nami delite svoje misli, želje, dogodivščine ...

Dnevne akcije so tako postale stalnica naših dni, a v razsežnosti, ki si je v začetku nismo predstavljali ...

Povzetek lahko tako strnem v preprosto navdušenje nad srčnostjo in solzicami v očeh, ki mi jih budijo mala dejanja malih ljudi, ki pred mojimi očmi rastejo v velika ...

30 smrekic ...

Da, prav ste prebrali. Na željo neimenovano lesno podjetje nam je podarilo 30 čisto pravih, svežih, po gozdu dišečih smrekic, ki jih bomo okrašene z lučkami in naravnimi okraski podarili 30 posameznikom in družinam, ki si je ne morejo privoščiti ... V noči iz ponedeljka na torek (23 - 24. 12) bomo tako razvozili naš božični tovor med 20 starostnikov, za katere vemo, da bo to najverjetneje ena izmed zadnjih v njihovem življenju ... 10 pa jih bo romalo med družine, ki si je zaradi socialne stiske ne morejo privoščiti ... Smreke bodo tako stale na dvoriščih, v blokih, na kmetijah in domačijah ...

50 ozimnic ...

30 skladovnic drv z veliko rdečo pentljo za 30 prezeblih družin ...

90 kg hrane za živali na Štakerskem in 80 na Notranjskem ...

40 božičkovih paketkov za male junake ...

Paketi za mladinski dom ...

Nepregledna množica rjuh, odej, brisač in posteljnine za Zavetišče za brezdomce Maribor ...

Ogromne škatle igrač, ki čakajo na varne hiše ...

Še večje škatle zdravil za brezplačno ambulanto ...

Nogavice, šali, rokavice ...

Številke se kopičijo skupaj z neprespanimi nočmi ... Z njimi se kopiči vaša in naša vera v dobroto, slogo in skupno moč ... Ostajamo in postajamo drug drugemo Ljudje ...

DAN 10: BORCI Z ROBA

BREZDOMCI

NinnaKK

Vedno sem jih imela po svoje rada ... In vsi, ki me poznajo bolje kot le moje ime vedo, da so bili že nekaj časa moja mala obsesija ... Eden tistih hobijev, ki je razumljiv le tebi, a se pravzaprav s tem niti ne obremenjuješ, saj v njem najdeš izpolnitev neke notranje praznine, ki je ne znaš, ne zmoreš in dostikrat niti nočeš pojasniti ...

Moja zgodba se je začela več kot sedem let nazaj, ko sem se dan za dnem vračala iz fakultete skozi mesto in magdalenski park,  sem vedno znova morala mimo njihovih od alkohola zabuhlih oči, za katerimi se je skrivala najbolj globoka žalost sveta. Tako kot večina ljudi, so mi zbujali neugodne občutke - nekaj med grozo in radovednostjo. Nekaj med usmiljenjem, pomilovanjem in silo, ki je želela raziskati njihove zgodbe. Pravega gnusa nisem pravzaprav začutila nikoli - čeprav se je zdelo skorajda nemogoče, da se ti ob vonjavah, ki so veli od njih, ne obrne želodec.

Nekega dne v 2. letniku sem se ustavila in jim ponudila kosilo. Takratni študentski boni so mi brez težav omogočali nakup dveh gromozanskih sendvičev in iz mojega stališča meni niso predstavljali stroška. Začudenje je bilo pristno. In sledilo mu je porogljivo "zraven se prileze se vincek". Kupila sem tudi tega - veliko dvolitrsko steklenico Ritoznojčana (za katerega še danes ne vem, kakšen okus ima). Šele takrat je bila druščina bolj kooperabilna... Razgovorili so se... in vino je res razvezalo dušo ...

Takrat se je začelo čudno prijateljstvo, ki to ni... Morda je bolj vez med dvema svetovoma. Tistim, v katerem živim sama.. In mrzlo ulico, ki sem ji v snežni brozgi poskušala ubežati. Konec drugega letnika sem začela pisati njihove zgodbe - marskido bi rekel "kaj boš z zgodbami pijancev, narkomanov"... A nikoli se nisem ozirala na te opazke.. Zame so bile to zgodbe, ki jih je napisalo življenje... Vsaka je imela svojo prikrito bolečino.. Večina se jih je rodila nenačrtovano, z eno napačno potezo, ki je kot porcelan zrušila tedanje življenje.. Bile so zgodbe o izdaji, neiskrenosti, nesrečni ljubezni, nasilju... Celo zgodbe o upanju. Bile so si različne, kot so si bili različne oči, ki so jih pripovedovale... Vedno na začetku nezaupljivo, nato vedno bolj suvereno. A v vsej različnosti so imele nekaj skupnega - dokočno vpetost v dno, iz katerega jih bo potegnila le smrt.

Presedela s ure in ure z njimi - zapisujoč zgodbe njihovega življenja... in za marsikatero se je zdelo, da bi bila lahko do neke točke moja lastna.. urejeno življenje, služba, družina - nato samo eno dejanje, morda lastna napaka, naivnost ali napaka koga drugega... in cesta je postala drugi dom... 

Zgodbe so se kopičile - danes jih je preko 40 ... a kot bi se z njimi kopičila teža njihovega življenja na moja ramena. 

Enkrat tedensko sem začela prazniti svojo kuhinjo in v malem ritualu ob sredah prinašati v Magdalenski park hrano in obvezno "litrco" ali dve. Dostikrat sem se srečala sama s svojo vestjo, ko sem v veleblagovnici kupovala alkoholne derivate, a vendarle sem kmalu ugotovila, da je to edina sreča, ki jo imajo... Zato sem jo na zgražanje vseh - podpirala. Želja "pomagati" je postala vedno močnejša...  mufini, kruh ni bil več dovolj... postala sem del tistih, ki smo breplačno delili svoje medicinsko znanje... 

Smrdeli so, marsikateri me je užalil... marsikdaj sem se vprašala, ali mi je tega potrebno... a potem je prišel nekdo, ki mi je stisnil roko... Ki me je pogledal v oči in rekel "dohtarca huala" .. Ali pa kdo, ki mi je čisto nepričakovano prinesel litrco - v zahvalo...

Tako sem začela "Zgodbe, ki jih piše ulica", a še niso ugledale luči sveta...

Z mislijo na njih, ki zmrzujejo pod mostovi... ki z bronhitisi prihajajo v ambulante splošne medicine in so v veliki meri deležni vsaj namrgodenih pogledov, če že ne česa drugega - s strani sobolnikov... kot tudi marsikaterega zdravstvenega delavca... Z mislijo na njih in na vse tiste, ki so se sprijaznili s tem, da so pozabljeni od sveta - sem jim začela posvečati svoj prosti čas...

In ta akcija je bila že od začetka namenjena njim - tistim "mojim" borcem iz roba družbe, ki kljubujejo mrazu zime in hladu človeške brezbrižnosti. Tistim "mojim", ki jih vsako zimo razredčita sneg in ledeni veter. Že jeseni smo tako začeli zbirati rokavice, nogavice, kape, šale, nahrbtnike, topla obačila ... Želeli smo jim pripraviti "survival kit" ali "nahrbtnik preživetja", v akterega bi dodali tudi astro folijo za zaščito pred mrazom. In tako se je že tedne pred dnevom D v moji mali "gobi", kot pravim svojemu stanovanju, začela kopičiti nepregledna množica toplih oblačil, rokavic, nogavic ... Polnil se je balkon, polnili so se vsi kotički ... in polnilo se je moje srce, ko sem ugotovila, da z malo spodbude ljudje pravzaprav znajo in zmorejo pomisliti tudi na njih ... tako sedaj komaj čakam 23. december, ko jim bomo naše "materiale" svečano predali ... 

Na 10. dan pa sem sama preživela v karitas ambulanti za brezdomce, na poti domov s 50 centi osrečila 4 "borce", ki so me žicali v meglenem smogu zime in na koncu dneva med velik kup šalov dodala še dva svoja (ja, tista mehka, res topla) ...

In ko sem zvečer legla, sem bila Človek ... Vsaj počutila sem se tako ... Zame so brezdomci so tudi ljudje - pod vsemi luskami umazanije, litri alkohola in kletvicami, se kot za zidom skriva ranjena duša človeka...

Danes si TI v topli postelji, korak od hladilnika in tri korake od tuša... Kako veš, da ne bo usoda nekega dne tebi namenila roba pločnika? Dan danes je življenje tako nepredvidljivo, da nas do tega loči manj kot si mislimo...

In morda si boš takrat ti želel, da nekdo pod gosto grivo tvojih las, zaraščeno brado in utrujenostjo v očeh - vidi v tebi ČLOVEKA. Jaz se trudim to početi ... ne glede na barvo oči in plasti umazanije ... vsak dan ... tudi izven te akcije ...

DAN 8, DAN 9

Bližina adventa in razvade

NinnaKK

Ob začetku akcije smo si rekli (so rekli) - BLOG BO. Vsak dan. Znova in znova. In ker v življenju nisem navajena popuščati in puščati stvari nedokončane, sem prikimala, misleč - hja, bom pač spala malce manj ... A dejstvo je, da je v zadnjih 10 dneh Humanitarček z vsemi vami, ki berete te vrstice prežel vsako minuto mojega dneva in zreduciral že tako minimalne ure spanja ...

Moj največji strah se je tako realiziral - ob redni službi v beli halji, je za blog preprosto zmanjkalo časa ...

A danes - ko me je prehlad položil v posteljo (da še vedno traja), ko sem si dovolila en večer zase - sem se odločila, da strnem 10 zadnjih dni v makrame misli, občutkov in dejanj ... Ter z vami delim tisto, kar smo mi imenovali Človečnost zadnjih 10 dni ...

Bilo je - noro ... Če je to pravzaprav sploh lahko pravi izraz ...

DAN 8 : Bližina adventa

S prostovojci smo že nekaj dni prej izdelali več kot 50 božičnih venčkov, ki so na drugo adventno nedeljo lično zapakirani romali po vsej Štajerski in Koroški. Ljudem, za katere smo vedeli, da jim bodo priklicali solze na obraz. Ljudem, ki nimajo več moči, da bi vejice prepletli v obroče smrekovine ali pa nimajo tistih 2€, da bi kupili in nanj postavili štiri tradicionalne sveče ... Zraven vsakega je bila pripeta misel in kup dobrih želja ... Poslani so bili anonimno, saj smo se odločili, da za brezimnost skrijemo čarobnost decembrskih dni ... In v ponedeljkovem jutro sem tudi sama doživela presenečenje, ko sem v svojem nabiralniku našla nepodpisano lepo misel, s katero sem začela nov, naporen teden ...

DAN 9: Razvade

In ravno na tisti ponedeljek smo se odločili, da se odpovemo kakšnim razvadam ... Tistim, za katere mislimo, da bogatijo naše življenje, a ga pravzaprav omejujejo v okvire, ki se jih le malokrat zavedamo. Ena od mojih razvad je kava ... Tista dišeča, vroča kava, ki jo v svojem lončku (na katerega sem seveda čustveno navezana) nosim po oddelku, dnevni sobi ali kuhinji toliko časa, da je ledeno mrzla ... Dostikrat se tolažim, da imam nizek tlak, da premalo spim in da brez kave pravzaprav ne funkcioniram ...Je to le moja prebujna domišljija? ;) Komaj sem preživela - noč je bila dolga cele 3 ure, preden sem zjutraj še vsa pomečkana odkorakala sivini UKCja nasproti ... A prave motivacije ni bilo ... kava na avtomatu je 30 centov, meni pa se je bledlo na meji patološkega že ob 8.00 ;) zato sem za voljo vseh mojih bolnikov, njihovih svojcev, predvsem pa kolegov in prijateljev, kavo zreducirala na obvezni dve dozi ... v nasprotnem primeru namreč nisem mogla odgovarjati za nastale posledice moje neprištevnosti na okolico ... A odpovedala sem se tračarski reviji, ki si jo kupim le za to, da jo prelistam, se zgrozim in uporabim njen papir ob naslednjem ustvarjanju ... Odpovedala sem se celo Twixu v kavnem avtomatu (na katerega se nikoliiii ne spomnim, a na ta dan se mi je zdelo, da želi skočiti vame) ... In odločila sem se, da se odpovem novim strunam na kitari (ki sem jih tako ali tako želela le zato, ker so črne), še enemu lipglosu (ki obstane v "skritem" predalu kaj-vem-katere-torbice") in dišečim palčkam (ki jih pokurim več kot povprečni spa center) ... Odpovedala sem se slabi volji, marsikateri rotaciji z zrkli predvsem prepirom ... 

Evre, ki sem jih nabrala - sem "pretopila" v antistresne žogice Rdečih noskov, saj jih že več let občudujem pri njihovem delu ... In ne morem mimo dejstva, da so nepogrešljiv del naših bolnišnic, ko s svojim simpatično - premišljeno - improviziranim programom prinašajo nasmeh na obraze vseh barv .. tudi na tiste, ki so že dolgo v svoji belini zrejo v svet ... Žogice sem razdelila naprej - med kolege, prijatelje, tudi tujce ... In bili so ... preprosto veseli ...

Moja misija "kava off" tako ni bila povsem uspešna, sem pa v iskanju alternativ nehote ugotovila, koliko je stvari, ki mi navidezno polnijo dan, a se niti ne zavedam, da mi ga pravzaprav zasičujejo do te meje, da izgubim vpogled v pravo vrednost stvari ... in Ljudi ...