Zadnje ure v novembru
NinnaKK
Zadnje ure novembrske sivine se iztekajo ... Zame povsem nepričakovano v sterilni belini bolnišnice, saj je bil današnji dan planiran kot prosta nedelja ... Nedelja, namenjena kakavu (vročemu, dišečemu, z velikooo preveč zrnic), prvi adventni svečki na mojem venčku iz kokic (ja, pravilno ste prebrali - venčku iz popcirna) in sami akciji. A v življenju ni vedno vse, kot pričakujemo - zato bom akcijo začela na delovnem mestu. V beli halji, med bolnimi, kar morda daje začetku še posebno težo.
Ko smo lani končevali akcijo, presrečni nad odzivom vseh, ki so nas podprli, smo v strahu razmišljali, ali bomo sposobni speljati še eno reprizo... In strah je rasel iz meseca v mesec - morda je bil to strah pred neuspehom, ali pa preprosto strah pred razočaranjem samega sebe. V preteklem letu je namreč Humanitarček iz majhnega, nebogljenega otroka zrasel v šolarja, ki ga marsikdo pozna ... na katerem se že kažejo prve jasne značajske poteze. Prvi uspehi in tudi neuspehi. Zrasel je v pravo malo gibanje ... Zato nismo želeli niti za trenutek pomislili, da akcije 30 dni za 30 srčnih dejanj ne bi bilo, saj pooseblja vse, kar smo - mala, na videz nepomembna dejanja, ki pa vendarle štejejo. Bil je trenutek, ko se je sicer zazdelo, da je ne bomo zmožni izvesti, saj je vremenska neprilika na rob življenja na avstrijski cesti pahnila enega od začetnikov te akcije ... In našo najmlajšo članico - staro komaj pet let, ki je z velikimi modrimi očmi lani vsako jutro spraševala "kaj pa danes delamo". In ker življenje nikoli ne udari samo napol. ke se je kruta bolezen začela plaziti v naše najožje vrste. Zadnji mesec smo nekateri tako odštevali na eni strani in prištevali na drugi. Odštevali dneve do akcije in prištevali dneve, ki so bili namenjeni tistim, ki bi jim moralo iti namenjeno veliko več.
Sama sem tako potrebovala tri tedne. Tri dolge tede vakuuma, v katerem se je zdelo, da akcije, katere idejna vodja sem bila, ne morem speljati ... Da jo naj izpelje nekdo drug. Vendar sem nato ugotovila, da je ta akcija pravzaprav to - kar sem. Da jo moram izpeljati - v imenu vseh skupnih sanj začetnih članov, v imenu vseh idej, ki so bile, a jih še nismo uresnničili ... v imenu treh, ki bojujejo bitke svojega življenja. Vsak zase.
Letos tako postaja 30 dni za 30 srčnih dejanj še nekoliko širša, še nekoliko globlja, še nekoliko bolj dodelana, čeprav se zavedamo, da napake vedno so in vedno bodo. Vključili smo lokalne in malo manj lokalne podpornike, društva, prijatelje prijateljev ... in popolne tujce. Ideja je rasla preko mej našega razumevanja ... In tako danes - slabi dve uri pred 1. decembrom sedim (končno) za računalnikom v prazni ambulanti in razmišljam, ali bo to dovolj... Saj v svojem večnem perfkecionizmu (to vedo moji člani) vedno znova želim več in več...
Letos bomo pomagali - vsak dan. Znova in znova. V okviru akcije in malce izven okvirov. Ne zaradi hvale in dejstva, da so v nas uprte oči veliukega števila ljudi. Temveč predvsem zaradi nas samih. Našo akcijo tako dajemo vam v sodbo in obsodbo ... Z njo vam dajemo naša dejanja, naše misli ... Našo filozofijo ...
In če boste med množico teksta našli kup pravopisnih napak - se ne jezite. Teksti so nastajali v urah, ko je vesoljna Slovenija še spala, saj smo ob ostalih "človeku boilj prijaznih urah" ponavadi po službah ... Ne jezite se na morebitne nevsečnosti, ampak se vsemu skupaj nasmejmo ...
Jaz sem v maliprednosti, saj vem, kaj me v prihodnjih dneh čaka ... a da bo letošnja "igra" izenačena, sem si v okviru dnevniha kcij zadala bistveno višje cilje ... In tako se danes tukaj poslavljam od spanja in pozdravljam "reverse koala" look, kožo barve gorgonzole in Topsy frizuro.
Letos za dedka, za Aleša in Klaro ...
