DAN 4 - DAN 8: HOMO HOMINI ...
NinnaKK
Ko smo začenljali akcijo letos, sem si zadala - blog bo, čeprav so vsi ostali zmajali z glavo "ne nakoplji si preveč - že tako bo težko". A trmasto sem vztraja pri svojem in tako danes pišem vrstice, ki so sladokisla zmes čarobnosti decembrskih dejanj in bolečine ob iztekanju življenja treh najljubših oseb.
V stanovanju diši po cimetovih svečkah in raskav glas Siddharte me odnese v lansko leto, ko smo vsi skupaj vztrajali - dan za dnem ... Poskušam krmariti med nekaj vrsticami, da bi strnila v njih pretekle dneve, ko sem morda še bolj kot vsi ostali trudila biti vzor akcije ... Spomnim se lanskega decmebra, ki je bistveno bolj dišal po zimi in ko je Aleš, kot eden od začetnikov akcije, poslal skorja že moteči sms "Si kaj človek danes?" dan za dnevm, jutro za jutrom in je mala Klara našo idejo v svoji otroški naivnosti širila med otroci v vrtcun kot mlada Ivana Orleanska, ki je nikoli nismo učili teksta in opisa akcij, a si jih je v svoji takrat štiri in polletni glavici razlagala na čisto svoj - otroški način ... Spomnim se velikih oči, ko sva se odpovedali vsaka svoji razvadi - jaz beli kavi s peno, ki se prilepi nekje nad zgornjo ustnico ... ona Katjes bombonom, po katerih je potem še dolgo dišalo pol stanovanja ... skupaj sva zbirali komu bova podarili teh nekaj evrov - Rdečim noskom, za katere takrat še nisem vedela, kako zelo jih bom potrebovala, nekaj Zavetešiču Pomurje, nekaj gospe, ki je pela na ulici povsem razglašeno lastno izvedbo "Povej mi, Marina" ... Odpovedane razvade so se kopičili povsem nesoramzmerno z dejansko finančno vrednostjo in tako sva na koncu dneva ugotovili, da je "dan brez razvad kul" ... Danes se tako prebijam čez pretekle štiri dni z obžalovanjem, ker tega letos ne morem deliti z njima, a z občutkom, da sem naredila največ kot sem lahko ...
DAN 4 - PTIČKI
"Ptičkova akcija", kot jo je ljubkovalno poimenovala ena od članic, me je iskreno najbolj skrbela. Ne zaradi mene same, saj sem velika ljubiteljica pernatih bitij, ampak bolj zaradi morebitnih odzivov v smislu "pa kaj mi bodo še ptiči". A me je sam odziv presenetil. Že na večer objave akcije, so se vsula sporočila s pozitivizmom in prsitnim navdušenjem, ki je vel iz prav vsake vrstice... Sama sem že na većer 3.12 Maribor (v super družbi ;)) okrasili z lojnimi pogačami, v upanju, da bodo obstale in ne bodo zmotile koga od sosedov (danes ob pregledu sem ugotovila, da niso). Nekaj jih je nato zjutraj romalo še na drevesa v okolici UKC (ammmm - napol Robin Hoodovsko početje, a uspešno), ostala so čakala, da z menoj jutri odpotujejo preko Trojan ... Za največje presenečenje pa je zagotovo poskrbela Marjana s svojimi "puncami", ki so se odlocile, da se bodo akcije lotile res v velikem slogu ... Skuhale so lojno pogačo (am, tega pa jaz ne znam ;() in sicer kar 40 kg (!!!), naredile kroglice, s kjaterimi bodo v naslednjih dneh v celoti preplavile Maribor, Ruše, Smolnik, Hoče - pravzaprav vsako drevo, ki ga bodo srečale ... Iz emailov, sporočil in sporočilc smo tako razbrali, da ste skupaj napolnili preko 100 hišic, izdelali 32 novih in obesili nešteto lojnih pogač (ter ugotovili, da so učinkovita vaba za siniike). Ptičja akcija je torej uspelaaaaaaaaaaaaaaaaa ....
DAN 5 - OTROCI
Pri otrocih ni majhnih korakov. Vse, kar storijo in naredijo, so velike stvari. Predvsem srca imajo večja kot mi - odrasli.
Vanje spravijo vse, kar vidijo in vse, česar se zavedajo - tudi majhen kamenček, ki so ga opazili na cesti, listek z drevesa, poljubček kar tako, mravljico ali črička, predvsem pa vse ljudi, ki so okoli njih ...
Ze lani sva s Klaro naredili seznam otrok, ki so se borili na robu revscine. V tisini preteklih dni sem pripravljala male pakete z darilci, ki sva jih z njeno babico izbrali iz njene skatle "igrace za bek", v katero smo tekom leta shranjevali vse igrace ravno za ta namen. Na seznamu je bilo 11 punck in 3 fanti Klarine starosti. In cel teden sva z Jozico vsaka na svojem koncu Slovenije tiho zavijali paketke HelloKittyk, ki so odsluzile namenu, premalih majck, bundic in hlac, skrbno izogibajoc se misli, da jih bo morda kmalu se vec, saj jih lastnica ne bo več potrebovala ... Paketi zaviti v HelloKitty papir, v Avtomobilcke so nato romali na posto, kjer je prijazna uslubenka rekla samo "ooo, Miklavz hodi" .... Drugi sklop paketov je bil zavit v preprost rjav papir z rdečo pentljo - bilo jih je 6. V njih so bili venčki, iz jutrišnje naloge ... Ki so si nato utrli poot v pohorske gozdove, kjer jih grčave roke ne morejo več izdelati same ... Priložila sem še nekaj krhljev in dobro misel ... Ter še pred 9.30 nato lažja za nekaj kg paketov začela svoj vikend, za katregea sem se odločila, da bo predvsem majhem odmik od vsega ... v družbi tistih, ki štejejo največ.In ko je temna noč zaprla moje veke, sem se vprašala - ali sem obranila zaupanje tega malega bitja, ki je lani s takšno vnemo sodelovalo pri akciji, ki ji je reklo "gibanje" .... In kaj bi si želela ona, v svojem otroškem srčku?
DAN 6 - BLIŽINA BLIŽINE
Že lani sem dan za adventne venčke opravila nekoliko prej, saj mi hitenje ponorelega sveta ne dopušča, da bi vsak venček odnesla ravno tja, kamor bi si želela (in to zame naredijo poštarji) :) in tako sem svojo nalogo opravila dan prej ... Dan "bližina bližine" pa je bil nato čudna zmes bližine tistih, ki z menoj delijo današnji dan in čudnega spleta okoliščin, ki so rezale v srce in poskušale izbrisati nasmeh iz obraza (na trenutke - priznam - uspešno). Bil je dan, ko bi eden od ustanoviteljev akcije praznoval rojstni dan ... a ga je namesto svečk in torte v hladu bolnišnice čakalo le kup aparatov, ki so poskusili poganti v tek osnovne fizikalne mehanizme telesa. In nisem mogla drugače kot da ne bi že drugi dan zapored razmišljala, kako je lahko usoda tako zelo nepriznesljiva, da udarja po tistih, ki si to najmanj zaslužijo ... po tistih, ki so bili vedno kot svetla zvezdica tvojega življenja - z mokrimi, po vaniliji dišečimi poljubčki kot jih zmorejo le otroci, z veliko (že obkrušeno) skodelico kave, ki smo jo nosili po celem svetu ( in sem je bila kava iz nje vedno drugačnega okusa), z iskrivimi nasveti (ki so bili bolj smešni kot uporabmni)... Predvsem pa s prijateljstvom, ki je trajalo desetletja ...
In tako je bil lep, sončen in praavzaprav posvem sanjski vikend prepreden s tanko nitjo žalosti in obupa, ki ga prinese le dejstvo, da se nekje nekdo bori za goli obstoj in ti ne moreš prav nič ... In da lahko ena nevihta vzame skorajda celo družino ... Z enim zamahom izbriše vse, kar je bilo še mesec nazaj skorajda povsem samoumevno. Z enim prehitrim zavojem da decemberskim dnem povsem drug pomen ...
Danes bom svečo prižgala,
a ne bom je prižgala na grobu.
Prižgala jo bom v parku,
ob stari klopci na robu.
Tam je od nekdaj posedal,
tam se je družil z golobi,
fant, ki odšel je ponoči,
po svoji usojeni poti.
Nikoli ne bo nihče vprašal,
kaj so mu vzeli, kaj dali,
nikoli ne bo nihče vedel,
kaj si morda je kdaj želel.
Imel je nebo nad Ljubljano,
imel je oblake in veter,
imel bo zdaj drobceno zvezdo,
imel bo tam klopco in cesto.
Danes bom svečo prižgala,
a ne bom je prižgala le njemu.
Prižgala jo bom tudi zase.
Prižgala jo bom tudi zate.
Prižgala jo bom, naj nam sveti ...
(F. Laišček)
DAN 7 - GRČAVA ROKA
Rada imam starostnike. Pravzaprav ne vem, kje je starsotna meja, ko jih vzljubim bolj kot "ostale ljudi", a dejstvo je, da se mi zdi, da bolj postane se vonj naftalina iz protimoljnih vrečk močnejši, bolj kot sivijo lasje in večje kot so spominske luknje - bolj se vklapljam v njihov svet. Imam jih rada... preprosto. Iskreno.
Včasih smo jih z društvom vodili poleti na enodnevni izlet na morje - vse tiste stare borce in borke, ki še niso bili (in bilo jih je velikoo). Skupaj smo se smejali Tartiniju, jedli sladoled v portoroški marini, lignje v Izoli in lovili morje v stekleničke v Strunjanu. Letos tega prvo leto nsimo izvedli - morda niti ne toliko zaradi pomanjkanja časa (sama vedno pravim, da se vse da, če se le hoče). Temveč zaradi tega, ker je bilo preprosto pretežko ... Vsakič znova se je srce skrčilo v bolečo gmoto, ko smo se vračali preko Trojan in so se zahvaljevali "to je bilo moje zadnje morje" ... mi pa smo vedeli, da je to verjetno res. Najstarejši od naših "potovalcev" je bil Boris, ki je morje prvič videl leta 2013, star 96 let. Umrl je septembra, dober mesec po tem. Velika večina teh, ki smo jih peljali na morje je pravzaprav že na drugi strani - tam preko mavrice, kjer je svet tako lep, da ga niti ne moremo opisati...
Rada imam starsotnike, ki jim omogočamo tople obroke ... Ki so vsako leto tako zelo srečni, ker jim nekdo 3, 4 krat na teden pripelje tisto "kantico" tople hrane, ki si jo znajo razporediti na 2 dni in zamenja posušen kruh s pašteto. Rada imam njihovo odkritost, ko mi na kakšnem od obiskov (ko s kolesom preverim, ali so "pridni") tam nekje sredi Šmartnega na Pohorju ali v Koroški vasi povedo, da danes pa res izgledam "grozno" (ja, kdo pa ne bi po gonjenju po takem bregu?? :)) In potem poskušajo popraviti moj "izgled" z domačim čajem, v katerem se vedno najde tudi kapljica ali dve domačega žganja, da je pot z mojim Giantyem nato resnično vratolomna (feels like rollercoaster). Poznam jih po imenih. Poznam njihove zgodbe. Poznam samoto temnih noči, ki so vedno daljše ... A vedno znova me začudi, kako v svoji bedi, skromnosti in na meji preživetja vedno znova najdejo nekaj, kar bi lahko "šenkali naprej". Odeje, ki so ostale od otrok, pa jih ne potrebujejo več ... Kup skodelic ... Brisače ... Ali pa orodje, ki so se ga lahko nazadnje dotaknili v času tolarjev ...
In tako se nekje v meni rojeva ideja - kaj, ko bi jih letos peljali v gledališče? To je generacija, ki ga še zna ceniti ... To so ljudje, ki še dajo nekaj na "takmašne gvante" in na veličino SNG ... Ideja se tiho plazi vame kot prvi zimski mraz na obronke Obsotelja, kjer poskušam najti svoj mir. Naj to speljem sama? Naj zato naprosim člane? hmmm...
Ta dan sem obiskala babico in dedka. Imam samo eno babico in samo enega dedka, za katera velja večna debata, ali sta Dolenjca, Štajerca, Posavca, Zasavca ... karkoli že sta po regionalni ureditvi - zame sta NAJBOLJŠA. Babica peče zagotovo najboljšo musako na svetu (in takrat se požvižgam na dieto brez OH), dedek pa zna še vedno pronicljivo komentirati slovensko politiko (pismo, toliko še jaz ne vem). V majhni kuhinji je svet, ki spominja na otroštvo. Tam sem zopet majhna osnovnošolska punčka, ki je z avtobusom hodila v šolo in komaj čakala, da pride domov - na čokoladne "lunine polmesce" ali na "šmorn". Mižim pred gubicami, v katerih se rišejo leta, ki odtekajo ... Mižim pred leti, ki se kopičijo ... Mižim pred korakom, ki ni več tako prožen ... Mižim pred tistim, kar prihaja. Mižim pred dedkovo boleznijo. Samo vpijam dan z njima ... In vonj domače turške kave ... in najboljšo jabolčno pito na svetu ...
DAN 8 - RAZVADE, RAZVADE
Jaz sem Ninna - in sem kavoholik. Adrenalinoholik. Športoholik. Smsoholik. Sem Ninna - in sem polna razvad.
Pravijo, da sreče ne moreš kupiti, a jaz pravim, da če kupiš eno veliko belo kavo, je občutek približno enak ... in da je voda pomembna za življenje, ker lahko iz nje skuham kavo ;) Morda se moja adikcija malo omili, če priznam, da je moj krvni tlak nekje v bližini letnice mojega rojstva in da sem brez nje dejansko klinično mrtva (ali pa vsak noro tečna, saj je svet potem ena čudna omotično - vrteča se koprena). Kavi se zato čisto v celoti nisem mogla odpovedati, saj bi bil potem dan (vsem okrog mene) podoben nočni mori ... Bili sta dve črni - ena pred fitnesom (koga pa še razvajajo tako kot mene, da laho ob 5.00 zjutraj treniram - ob kavi ;))) in ena Anina na koncu službe ... Vmesnih ni bilo .. Kasnejših ni bilo ...
Adrenalinu sem se odpovedala preprosteje - dan je svi, leden dan in Gianty je moral počivati. Nekaj adrenalina pa tako dobim z vsakodnevnim tekanjem znotraj UKCja ... (ali ko prižgem TV :)). Športu se nisme odpovedala (mission failed ;)), saj je jutranji fitnes postal moj način življenja in brez njega se dan ne začne ... Smsi pa - jaaa, bilo jih je pol manj (a sumim, da še vedno več kot pri 3 pov prečnih Slovencih skupaj).
Odlocila sem se - d akonec dneva darujem za vsako neopravljeno razvado 10€ eni od organizacij in tako sem darovala (sem vse pripravila na netstiku do plače :)) za Rdeče noske, Mrežo brezdomcev Brezdomni do ključa. Za dinarčke od preostalih kav pa sem kupila ščetke za naše brezdomce ...
Uh... še dobro, da je dan hitro končal in lahko počasi sanjam svojo kavo (večni kavoholik ...)
Rada imam starostnike. Pravzaprav ne vem, kje je starsotna meja, ko jih vzljubim bolj kot "ostale ljudi", a dejstvo je, da se mi zdi, da bolj postane se vonj naftalina iz protimoljnih vrečk močnejši, bolj kot sivijo lasje in večje kot so spominske luknje - bolj se vklapljam v njihov svet. Imam jih rada... preprosto. Iskreno.
Včasih smo jih z društvom vodili poleti na enodnevni izlet na morje - vse tiste stare borce in borke, ki še niso bili (in bilo jih je velikoo). Skupaj smo se smejali Tartiniju, jedli sladoled v portoroški marini, lignje v Izoli in lovili morje v stekleničke v Strunjanu. Letos tega prvo leto nsimo izvedli - morda niti ne toliko zaradi pomanjkanja časa (sama vedno pravim, da se vse da, če se le hoče). Temveč zaradi tega, ker je bilo preprosto pretežko ... Vsakič znova se je srce skrčilo v bolečo gmoto, ko smo se vračali preko Trojan in so se zahvaljevali "to je bilo moje zadnje morje" ... mi pa smo vedeli, da je to verjetno res. Najstarejši od naših "potovalcev" je bil Boris, ki je morje prvič videl leta 2013, star 96 let. Umrl je septembra, dober mesec po tem. Velika večina teh, ki smo jih peljali na morje je pravzaprav že na drugi strani - tam preko mavrice, kjer je svet tako lep, da ga niti ne moremo opisati...
Rada imam starsotnike, ki jim omogočamo tople obroke ... Ki so vsako leto tako zelo srečni, ker jim nekdo 3, 4 krat na teden pripelje tisto "kantico" tople hrane, ki si jo znajo razporediti na 2 dni in zamenja posušen kruh s pašteto. Rada imam njihovo odkritost, ko mi na kakšnem od obiskov (ko s kolesom preverim, ali so "pridni") tam nekje sredi Šmartnega na Pohorju ali v Koroški vasi povedo, da danes pa res izgledam "grozno" (ja, kdo pa ne bi po gonjenju po takem bregu?? :)) In potem poskušajo popraviti moj "izgled" z domačim čajem, v katerem se vedno najde tudi kapljica ali dve domačega žganja, da je pot z mojim Giantyem nato resnično vratolomna (feels like rollercoaster). Poznam jih po imenih. Poznam njihove zgodbe. Poznam samoto temnih noči, ki so vedno daljše ... A vedno znova me začudi, kako v svoji bedi, skromnosti in na meji preživetja vedno znova najdejo nekaj, kar bi lahko "šenkali naprej". Odeje, ki so ostale od otrok, pa jih ne potrebujejo več ... Kup skodelic ... Brisače ... Ali pa orodje, ki so se ga lahko nazadnje dotaknili v času tolarjev ...
In tako se nekje v meni rojeva ideja - kaj, ko bi jih letos peljali v gledališče? To je generacija, ki ga še zna ceniti ... To so ljudje, ki še dajo nekaj na "takmašne gvante" in na veličino SNG ... Ideja se tiho plazi vame kot prvi zimski mraz na obronke Obsotelja, kjer poskušam najti svoj mir. Naj to speljem sama? Naj zato naprosim člane? hmmm...
Ta dan sem obiskala babico in dedka. Imam samo eno babico in samo enega dedka, za katera velja večna debata, ali sta Dolenjca, Štajerca, Posavca, Zasavca ... karkoli že sta po regionalni ureditvi - zame sta NAJBOLJŠA. Babica peče zagotovo najboljšo musako na svetu (in takrat se požvižgam na dieto brez OH), dedek pa zna še vedno pronicljivo komentirati slovensko politiko (pismo, toliko še jaz ne vem). V majhni kuhinji je svet, ki spominja na otroštvo. Tam sem zopet majhna osnovnošolska punčka, ki je z avtobusom hodila v šolo in komaj čakala, da pride domov - na čokoladne "lunine polmesce" ali na "šmorn". Mižim pred gubicami, v katerih se rišejo leta, ki odtekajo ... Mižim pred leti, ki se kopičijo ... Mižim pred korakom, ki ni več tako prožen ... Mižim pred tistim, kar prihaja. Mižim pred dedkovo boleznijo. Samo vpijam dan z njima ... In vonj domače turške kave ... in najboljšo jabolčno pito na svetu ...
DAN 8 - RAZVADE, RAZVADE
Jaz sem Ninna - in sem kavoholik. Adrenalinoholik. Športoholik. Smsoholik. Sem Ninna - in sem polna razvad.
Pravijo, da sreče ne moreš kupiti, a jaz pravim, da če kupiš eno veliko belo kavo, je občutek približno enak ... in da je voda pomembna za življenje, ker lahko iz nje skuham kavo ;) Morda se moja adikcija malo omili, če priznam, da je moj krvni tlak nekje v bližini letnice mojega rojstva in da sem brez nje dejansko klinično mrtva (ali pa vsak noro tečna, saj je svet potem ena čudna omotično - vrteča se koprena). Kavi se zato čisto v celoti nisem mogla odpovedati, saj bi bil potem dan (vsem okrog mene) podoben nočni mori ... Bili sta dve črni - ena pred fitnesom (koga pa še razvajajo tako kot mene, da laho ob 5.00 zjutraj treniram - ob kavi ;))) in ena Anina na koncu službe ... Vmesnih ni bilo .. Kasnejših ni bilo ...Adrenalinu sem se odpovedala preprosteje - dan je svi, leden dan in Gianty je moral počivati. Nekaj adrenalina pa tako dobim z vsakodnevnim tekanjem znotraj UKCja ... (ali ko prižgem TV :)). Športu se nisme odpovedala (mission failed ;)), saj je jutranji fitnes postal moj način življenja in brez njega se dan ne začne ... Smsi pa - jaaa, bilo jih je pol manj (a sumim, da še vedno več kot pri 3 pov prečnih Slovencih skupaj).
Odlocila sem se - d akonec dneva darujem za vsako neopravljeno razvado 10€ eni od organizacij in tako sem darovala (sem vse pripravila na netstiku do plače :)) za Rdeče noske, Mrežo brezdomcev Brezdomni do ključa. Za dinarčke od preostalih kav pa sem kupila ščetke za naše brezdomce ...
Uh... še dobro, da je dan hitro končal in lahko počasi sanjam svojo kavo (večni kavoholik ...)
