NinnaKK
Kaj
vidite sestra,
kaj vidite sestra, kaj
vidite.
Kaj mislite, ko me gledate?
Nespretna in nerodna žena,
že stara, brez moči,
ne sliši dobro in
slabih je oči.
Drobi vso hrano in
odgovarja,
ne uboga navodil in se po
malem zanemarja.
Ne zmeni
se za sporočene ji novice,
vsak dan izgublja
čevelj ali nogavice.
Pusti, da se jo kopa, češe,
da na stran,
in srečna je za vsak minuli
dan.
Je to, kar mislite in se vam
zdi?
Če je tako, odprite oči.
To, kar moja je podoba v
vas,
je le privid, ampak to nisem jaz.
Naj vam povem, kdo sem jaz,
ki tu sedi,
in se obnaša, kot želite vi.
Starostniki
– tista posebna skupina ljudi, s katero se po službeni poti srečujem vsak dan.
Včasih vidim njihovo lupino – nagrbančeno kožo, ki je klonila pod težo let.
Včasih v očeh slutim preteklost. Nekateri od njih imajo mrtve oči – že davno so
pokopali upe in sanje. Že davno so se vdali v usodo minevanja. Zdi se, da odštevajo dneve do tistega dokončnega,
večnega Konca. A na drugi strani so tisti, ki imajo še žive oči. Tako živahne,
kot bi se v njih skrival navihan otrok. Radovedno zrejo v svet, radovedno me
pogledajo vsakič, ko v beli halji pokukam v njihovo sobo. Radovedno ali
upajoče?
Vsak od
njih ima zgodbo. Toplo, srečno, a tudi žalostno. Vsak od njih ima globino in
izkušnje, na katere večkrat pozabimo.
Ko smo
sestavljali to akcijo sem se spomnila gospe, bolnice. Že krepko čez devetdeset
let jih šteje, a še vedno bistroumno zre v svet in poskuša »trenirat možgane«.
Živi za vsak dan posebej, tako kot vsak dan posebej kupi časopis, saj ne ve,
ali se ji splača plačevati naročnino za cel mesec ... Spravljena je s svojo
starostjo in boleznijo, ki ji počasi, a vztrajno jemlje telesne moči ...
Ta dan
sem v vsej polnosti zaživela pravzaprav 5. decembra – goljufala sem, priznam
... A nisem je želela izpustiti zaradi svoje lokacijske odmaknjenosti...
Po
težkem dežurstvu in ambulanti za brezdomce sem tako v četrtek odšla k njej, v
dom starostnikov. Presenečenje je bilo popolno
»doktorica, kaj pa vi tukaj«? V
dobri uri, kolikor sem sedela poleg nje, mi je povedala več, kot v vseh
preteklih hospitalizacijah ... in pladenj peciva, ki sem ga prinesla s seboj je
ostal nedotaknjen. V njenih očeh sem razbrala tisto čisto prvinsko začudenje –
in srečo.
Drugi
obisk je bil pri gospodu, ki smo mu tekom akcije našega društva pomagali do
toplega obroka. Star je 88 let, živi daleč v pohorskih gozdovih in samota
narave se zdi v teh zimskih dneh še toliko bolj boleča. Ne želi v dom – rad ima
pogled na osvetljen Maribor, rad ima rezke zvoke prebujajoče narave, rad ima
hiško, ki sta si jo z ženo zgradila pred pol stoletja. Ostala sta brez otrok –
ljubezen enostavno ni bila dovolj. Pred 4 leti je rak njegovi ljubljeni
Daliborki odvzel dih, njemu pa vero. Zdaj ostaja sam – v osrčju Pohorja kot bor
osamelec. Na njegovem obrazu se v gubah zrcali vsa bridkoba in sreča preteklih
let.Ko me je videl – je bil preprosto začuden. Z grčavo roko je me je stisnil k
sebi in navkljub koščeni pojavi je bil objem trden. Dišal je po tobaku in
minljivosti – kot dišijo stari ljudje. Ni ga zanimala domača marmelada, ki sem
jo prinesla s seboj ... niti vse ostale dobrote. Po skromni kuhinji mi je hitel
pripravljat kavo, rezat orehov kolač in z eno sapo povedati vse, kar se je
zgodilo v preteklih mesecih. Artritični sklepi so dobili novo moč, po kuhinji,
ki je dišala po svežih bukovih drvah in nedoločljivem vonju mandarin, se je
gibal hitreje kot vsi moji vrstniki ... Spila sva kavo – tisto pravo turško
kavo iz obkrušemne skodelice. Skupaj z njim sem postavila božično drevo
(plastično sicer in nekaj tednov prekmalu), okrašeno s slamnatimi okraski in
bleščečimi lučkami, saj sem vedela, da tega sam ne bo naredil... Spravila sem
ga v jok – ali pa so ga spravile lučke, ki sva jih komajda uspešno
»namontirala«. Dolgo sva zrla v utripajoče luči in se zatopila vsak v svoje
misli ... in ko sem že po temi odhajala od njega, mi je v roke stisnil vrečko
suhih krhljev in rekel »hvala«. Ničesar več ni bilo potrebno ... Energija v
njegovih očeh je bila drugačna – sijala je kot Severnica v jasni noči ... In
bilo je vseeno, da sem mu v intuitivnem navalu pravzaprav dala svojo smrekico, svoje
lučke ... Vedela sem, da bodo njemu pomenile več.
Ko sem
se vozila domov, sem poklicala spomnila na mojo babico. Imam namreč tisto
tipično babico, ki jo najdeš v slikanicah.. S kodrastimi sivimi lasmi, modrimi
predirnimi očmi in spominom, ki si zapomni vedno znova in znova, da obožujem
njeno musako in poljneno papriko. Imam babico, ki me je vedno zagovarjala pred
mami ;). Ki me še danes pričaka s tako ogromno skodelico kave, kot jo lahko
skuhajo le babice. Ki me še danes vedno znova pred obiskom vpraša, kaj želim za
kosilo – in še vedno je zadnjih 20 let enako. Moja babica z vanilijevimi
kifeljčki, domačo jabolčno pito in najboljšo potico na svetu. Doma 150 km stran
– a še vedno ji od vsepovsod kamorkoli grem pošljem kartico in magnetek. Čeprav
to pomeni, da ima celotno zibirko kartic iz Rige, Amstrdama, Gorenjske in ostalih
kotičkov, kjer sem skorajda večkrat kot doma. Vsake se razvesli. Vsako posebej
preuči bolj natančno kot FBI. Rodila se je ideja, da jo obiščem prvi prosti vikend,
ki ga imam.
Moja drobna dejanja so bila tako izpolnjena že nekaj dni prej, a občutek topline je ostal. Tako da o »majhnih« dejanjih, s katerimi pa sem danes živela ta dan skupaj z vami na
drugem koncu Evrope, pa se mi ne zdi zgubljati besed – predvsem o evrih, ki sem
jih podarila beračem in uličnim umetnikom...
Ko
danes ležim v tuji postelji, pravzaprav obkrožena s pravim predbožičnim
dogajanjem ,izmučena od dolgega tedna in vseh obveznosti, si iz ust ne morem
izbrisati nasmeha. Hvala, moji »starostniki« - tuji in domači, ki ste danes z
menoj delili zgodbe svojega življenja ... In ki ste dovolili, da sem del vaših
dni.
...Še enkrat ljubim in živim
in mislim na nekdanje čase,
kako smo jih lepo živeli,
kako prehitro so nam
odleteli.
Vem, da zame spremembe več
ne bo nobene,
a odprite, sestra, oči,
ne glejte starke, glejte
mene! ...
