DAN 4 - DAN 8: HOMO HOMINI ...

NinnaKK

Ko smo začenljali akcijo letos, sem si zadala - blog bo, čeprav so vsi ostali zmajali z glavo "ne nakoplji si preveč - že tako bo težko". A trmasto sem vztraja pri svojem in tako danes pišem vrstice, ki so sladokisla zmes čarobnosti decembrskih dejanj in bolečine ob iztekanju življenja treh najljubših oseb. 

V stanovanju diši po cimetovih svečkah in raskav glas Siddharte me odnese v lansko leto, ko smo vsi skupaj vztrajali - dan za dnem ... Poskušam krmariti med nekaj vrsticami, da bi strnila v njih pretekle dneve, ko sem morda še bolj kot vsi ostali trudila biti vzor akcije ... Spomnim se lanskega decmebra, ki je bistveno bolj dišal po zimi in ko je Aleš, kot eden od začetnikov akcije, poslal skorja že moteči sms "Si kaj človek danes?" dan za dnevm, jutro za jutrom in je mala Klara našo idejo v svoji otroški naivnosti širila med otroci v vrtcun kot mlada Ivana Orleanska, ki je nikoli nismo učili teksta in opisa akcij, a si jih je v svoji takrat štiri in polletni glavici razlagala na čisto svoj - otroški način ... Spomnim se velikih oči, ko sva se odpovedali vsaka svoji razvadi - jaz beli kavi s peno, ki se prilepi nekje nad zgornjo ustnico ... ona Katjes bombonom, po katerih je potem še dolgo dišalo pol stanovanja ... skupaj sva zbirali komu bova podarili teh nekaj evrov - Rdečim noskom, za katere takrat še nisem vedela, kako zelo jih bom potrebovala, nekaj Zavetešiču Pomurje, nekaj gospe, ki je pela na ulici povsem razglašeno lastno izvedbo "Povej mi, Marina" ... Odpovedane razvade so se kopičili povsem nesoramzmerno z dejansko finančno vrednostjo in tako sva na koncu dneva ugotovili, da je "dan brez razvad kul" ...  Danes se tako prebijam čez pretekle štiri dni z obžalovanjem, ker tega letos ne morem deliti z njima, a z občutkom, da sem naredila največ kot sem lahko ...

DAN 4 - PTIČKI

"Ptičkova akcija", kot jo je ljubkovalno poimenovala ena od članic, me je iskreno najbolj skrbela. Ne zaradi mene same, saj sem velika ljubiteljica pernatih bitij, ampak bolj zaradi morebitnih odzivov v smislu "pa kaj mi bodo še ptiči". A me je sam odziv presenetil. Že na večer objave akcije, so se vsula sporočila s pozitivizmom in prsitnim navdušenjem, ki je vel iz prav vsake vrstice... Sama sem že na većer 3.12 Maribor (v super družbi ;)) okrasili z lojnimi pogačami, v upanju, da bodo obstale in ne bodo zmotile koga od sosedov (danes ob pregledu sem ugotovila, da niso). Nekaj jih je nato zjutraj romalo še na drevesa v okolici UKC (ammmm - napol Robin Hoodovsko početje, a uspešno), ostala so čakala, da z menoj jutri odpotujejo preko Trojan ... Za največje presenečenje pa je zagotovo poskrbela Marjana s svojimi "puncami", ki so se odlocile, da se bodo akcije lotile res v velikem slogu ... Skuhale so lojno pogačo (am, tega pa jaz ne znam ;() in sicer kar 40 kg (!!!), naredile kroglice, s kjaterimi bodo v naslednjih dneh v celoti preplavile Maribor, Ruše, Smolnik, Hoče - pravzaprav vsako drevo, ki ga bodo srečale ... Iz emailov, sporočil in sporočilc smo tako razbrali, da ste skupaj napolnili preko 100 hišic, izdelali 32 novih in obesili nešteto lojnih pogač (ter ugotovili, da so učinkovita vaba za siniike). Ptičja akcija je torej uspelaaaaaaaaaaaaaaaaa ....

DAN 5 -  OTROCI

Pri otrocih ni majhnih korakov. Vse, kar storijo in naredijo, so velike stvari. Predvsem srca imajo večja kot mi - odrasli. 

Vanje spravijo vse, kar vidijo in vse, česar se zavedajo - tudi majhen kamenček, ki so ga opazili na cesti, listek z drevesa, poljubček kar tako, mravljico ali črička, predvsem pa vse ljudi, ki so okoli njih ...

Ko smo začenjali akcijo, smo že vnaprej določili dan za otroka, brez da bi takrat slutili, da bo mokra cesta na rob življenja pahnila našo najmlajšo članico. Ob začetku nato nismo vedeli, ali bi ta dan prekinili, vendar je ideja nato izplahnela... Spremenili smo nato le komad, ki je bil "čisto njen" (ali pa malo tudi moj, saj je to edini komad, na katerega kolikor toliko znosno odbrenkam celotno pesem)...  In ko sem se vračal iz službe, sem se ustavila na našem pediatričnem oddelku in razdelila kinder čokoladice in kinder jajčke ... bila sem kot Miklavž, ki je prišel malce prehitro ... V nasem malem Sparu sem nato pomagala bratcu in sestrici, ki sta zbirala cokolado (imela sta natanko 1€) in primaknila se svoj drobiz .... Nato pa se dobesedno zabubila na posti .... 

Ze lani sva s Klaro naredili seznam otrok, ki so se borili na robu revscine. V tisini preteklih dni sem pripravljala male pakete z darilci, ki sva jih z njeno babico izbrali iz njene skatle "igrace za bek", v katero smo tekom leta shranjevali vse igrace ravno za ta namen. Na seznamu je bilo 11 punck in 3 fanti Klarine starosti. In cel teden sva z Jozico vsaka na svojem koncu Slovenije tiho zavijali paketke HelloKittyk, ki so odsluzile namenu, premalih majck, bundic in hlac, skrbno izogibajoc se misli, da jih bo morda kmalu se vec, saj jih lastnica ne bo več potrebovala ... Paketi zaviti v HelloKitty papir, v Avtomobilcke so nato romali na posto, kjer je prijazna uslubenka rekla samo "ooo, Miklavz hodi" .... Drugi sklop paketov je bil zavit v preprost rjav papir z rdečo pentljo - bilo jih je 6. V njih so bili venčki, iz jutrišnje naloge ... Ki so si nato utrli poot v pohorske gozdove, kjer jih grčave roke ne morejo več izdelati same ... Priložila sem še nekaj krhljev in dobro misel ... Ter še pred 9.30 nato lažja za nekaj kg paketov začela svoj vikend, za katregea sem se odločila, da bo predvsem majhem odmik od vsega ... v družbi tistih, ki štejejo največ.

In ko je temna noč zaprla moje veke, sem se vprašala - ali sem obranila zaupanje tega malega bitja, ki je lani s takšno vnemo sodelovalo pri akciji, ki ji je reklo "gibanje" .... In kaj bi si želela ona, v svojem otroškem srčku?

DAN 6 -  BLIŽINA BLIŽINE

Že lani sem dan za adventne venčke opravila nekoliko prej, saj mi hitenje ponorelega sveta ne dopušča, da bi vsak venček odnesla ravno tja, kamor bi si želela (in to zame naredijo poštarji) :) in tako sem svojo nalogo opravila dan prej ... Dan "bližina bližine" pa je bil nato čudna zmes bližine tistih, ki z menoj delijo današnji dan in čudnega spleta okoliščin, ki so rezale v srce in poskušale izbrisati nasmeh iz obraza (na trenutke - priznam - uspešno). Bil je dan, ko bi eden od ustanoviteljev akcije praznoval rojstni dan ... a ga je namesto svečk in torte v hladu bolnišnice čakalo le kup aparatov, ki so poskusili poganti v tek osnovne fizikalne mehanizme telesa. In nisem mogla drugače kot da ne bi že drugi dan zapored razmišljala, kako je lahko usoda tako zelo nepriznesljiva, da udarja po tistih, ki si to najmanj zaslužijo ... po tistih, ki so bili vedno kot svetla zvezdica tvojega življenja - z mokrimi, po vaniliji dišečimi poljubčki kot jih zmorejo le otroci, z veliko (že obkrušeno) skodelico kave, ki smo jo nosili po celem svetu ( in sem je bila kava iz nje vedno drugačnega okusa), z iskrivimi nasveti (ki so bili bolj smešni kot uporabmni)... Predvsem pa s prijateljstvom, ki je trajalo desetletja ...

In tako je bil lep, sončen in praavzaprav posvem sanjski vikend prepreden s tanko nitjo žalosti in obupa, ki ga prinese le dejstvo, da se nekje nekdo bori za goli obstoj in ti ne moreš prav nič ... In da lahko ena nevihta vzame skorajda celo družino ... Z enim zamahom izbriše vse, kar je bilo še mesec nazaj skorajda povsem samoumevno. Z enim prehitrim zavojem da decemberskim dnem povsem drug pomen ...

Danes bom svečo prižgala,

a ne bom je prižgala na grobu.

Prižgala jo bom v parku,

ob stari klopci na robu.

Tam je od nekdaj posedal,

tam se je družil z golobi,

fant, ki odšel je ponoči,

po svoji usojeni poti.

Nikoli ne bo nihče vprašal,

kaj so mu vzeli, kaj dali,

nikoli ne bo nihče vedel,

kaj si morda je kdaj želel.

Imel je nebo nad Ljubljano,

imel je oblake in veter,

imel bo zdaj drobceno zvezdo,

imel bo tam klopco in cesto.

Danes bom svečo prižgala,

a ne bom je prižgala le njemu.

Prižgala jo bom tudi zase.

Prižgala jo bom tudi zate.

Prižgala jo bom, naj nam sveti ...

(F. Laišček)

DAN 7 -  GRČAVA ROKA

Rada imam starostnike. Pravzaprav ne vem, kje je starsotna meja, ko jih vzljubim bolj kot "ostale ljudi", a dejstvo je, da se mi zdi, da bolj postane se vonj naftalina iz protimoljnih vrečk močnejši, bolj kot sivijo lasje in večje kot so spominske luknje - bolj se vklapljam v njihov svet. Imam jih rada... preprosto. Iskreno.

Včasih smo jih z društvom vodili poleti na enodnevni izlet na morje - vse tiste stare borce in borke, ki še niso bili (in bilo jih je velikoo). Skupaj smo se smejali Tartiniju, jedli sladoled v portoroški marini, lignje v Izoli in lovili morje v stekleničke v Strunjanu. Letos tega prvo leto nsimo izvedli - morda niti ne toliko zaradi pomanjkanja časa (sama vedno pravim, da se vse da, če se le hoče). Temveč zaradi tega, ker je bilo preprosto pretežko ... Vsakič znova se je srce skrčilo v bolečo gmoto, ko smo se vračali preko Trojan in so se zahvaljevali "to je bilo moje zadnje morje" ... mi pa smo vedeli, da je to verjetno res. Najstarejši od naših "potovalcev" je bil Boris, ki je morje prvič videl leta 2013, star 96 let. Umrl je septembra, dober mesec po tem. Velika večina teh, ki smo jih peljali na morje je pravzaprav že na drugi strani - tam preko mavrice, kjer je svet tako lep, da ga niti ne moremo opisati...


Rada imam starsotnike, ki jim omogočamo tople obroke ... Ki so vsako leto tako zelo srečni, ker jim nekdo 3, 4 krat na teden pripelje tisto "kantico" tople hrane, ki si jo znajo razporediti na 2 dni in zamenja posušen kruh s pašteto. Rada imam njihovo odkritost, ko mi na kakšnem od obiskov (ko s kolesom preverim, ali so "pridni") tam nekje sredi Šmartnega na Pohorju ali v Koroški vasi povedo, da danes pa res izgledam "grozno" (ja, kdo pa ne bi po gonjenju po takem bregu?? :)) In potem poskušajo popraviti moj "izgled" z domačim čajem, v katerem se vedno najde tudi kapljica ali dve domačega žganja, da je pot z mojim Giantyem nato resnično vratolomna (feels like rollercoaster). Poznam jih po imenih. Poznam njihove zgodbe. Poznam samoto temnih noči, ki so vedno daljše ... A vedno znova me začudi, kako v svoji bedi, skromnosti in na meji preživetja vedno znova najdejo nekaj, kar bi lahko "šenkali naprej". Odeje, ki so ostale od otrok, pa jih ne potrebujejo več ... Kup skodelic ... Brisače ...  Ali pa orodje, ki so se ga lahko nazadnje dotaknili v času tolarjev ...

In tako se nekje v meni rojeva ideja - kaj, ko bi jih letos peljali v gledališče? To je generacija, ki ga še zna ceniti ... To so ljudje, ki še dajo nekaj na "takmašne gvante" in na veličino SNG ... Ideja se tiho plazi vame kot prvi zimski mraz na obronke Obsotelja, kjer poskušam najti svoj mir. Naj to speljem sama? Naj zato naprosim člane? hmmm...

Ta dan sem obiskala babico in dedka. Imam samo eno babico in samo enega dedka, za katera velja večna debata, ali sta Dolenjca, Štajerca, Posavca, Zasavca ... karkoli že sta po regionalni ureditvi - zame sta NAJBOLJŠA. Babica peče zagotovo najboljšo musako na svetu (in takrat se požvižgam na dieto brez OH), dedek pa zna še vedno pronicljivo komentirati slovensko politiko (pismo, toliko še jaz ne vem). V majhni kuhinji je svet, ki spominja na otroštvo. Tam sem zopet majhna osnovnošolska punčka, ki je z avtobusom hodila v šolo in komaj čakala, da pride domov - na čokoladne "lunine polmesce" ali na "šmorn". Mižim pred gubicami, v katerih se rišejo leta, ki odtekajo ... Mižim pred leti, ki se kopičijo ... Mižim pred korakom, ki ni več tako prožen ... Mižim pred tistim, kar prihaja. Mižim pred dedkovo boleznijo. Samo vpijam dan z njima ... In vonj domače turške kave ... in najboljšo jabolčno pito na svetu ...


DAN 8 -  RAZVADE, RAZVADE

Jaz sem Ninna - in sem kavoholik. Adrenalinoholik. Športoholik. Smsoholik. Sem Ninna - in sem polna razvad.

Pravijo, da sreče ne moreš kupiti, a jaz pravim, da če kupiš eno veliko belo kavo, je občutek približno enak ... in da je voda pomembna za življenje, ker lahko iz nje skuham kavo ;) Morda se moja adikcija malo omili, če priznam, da je moj krvni tlak nekje v bližini letnice mojega rojstva in da sem brez nje dejansko klinično mrtva (ali pa vsak noro tečna, saj je svet potem ena čudna omotično - vrteča se koprena). Kavi se zato čisto v celoti nisem mogla odpovedati, saj bi bil potem dan (vsem okrog mene) podoben nočni mori ... Bili sta dve črni - ena pred fitnesom (koga pa še razvajajo tako kot mene, da laho ob 5.00 zjutraj treniram - ob kavi ;))) in ena Anina na koncu službe ... Vmesnih ni bilo .. Kasnejših ni bilo ...

Adrenalinu sem se odpovedala preprosteje - dan je svi, leden dan in Gianty je moral počivati. Nekaj adrenalina pa tako dobim z vsakodnevnim tekanjem znotraj UKCja ... (ali ko prižgem TV :)). Športu se nisme odpovedala (mission failed ;)), saj je jutranji fitnes postal moj način življenja in brez njega se dan ne začne ... Smsi pa - jaaa, bilo jih je pol manj (a sumim, da še vedno več kot pri 3 pov prečnih Slovencih skupaj).

Odlocila sem se - d akonec dneva darujem za vsako neopravljeno razvado 10€ eni od organizacij in tako sem darovala (sem vse pripravila na netstiku do plače :)) za Rdeče noske, Mrežo brezdomcev Brezdomni do ključa. Za dinarčke od preostalih kav pa sem kupila ščetke za naše brezdomce ...

Uh... še dobro, da je dan hitro končal in lahko počasi sanjam svojo kavo (večni kavoholik ...)

DAN 3: SMEH JE POL ZDRAVJA

NinnaKK

Ko sem odprla oči v mrzlo zimsko jutro ob 4.00 (po natanko slabi uri spanja), se mi je zdelo - "how the hell se bom danes lahko jaz smejala?". Bolečina prejšnjega dne, ki ni bila povezana s samo kapljo krvi (ki je zaradi nizkega hemoglobina tako ali tako nisem mogla darovati), ampak s preprosto minljivostjo življenja, ki je še globlje posegla po ostankih mladega bitja ... Kruta usoda, ki je iz povsem razmesarjenega telesa izpila že skoraj vsako kapljo volje, je včeraj posegla še globlje ... Vitalni parametri so zanihali še enkrat ... še bolj dramatično ... In pustili v temni noči v srcu občutek praznine, ki je že skoraj dokončna ... In ko sem se znova pokrila čez glavo in elegantno šricala svoj fitnes (ja, nekateri smo tako "nori", da hodimo v fitnes nekje takrat, ko se
odpirajo pekarrne) ter ponovno pogledala v svet uro kasneje, se je svit sonca pokazal v obliki pisem, ki sem jih po nesreči, še vsa zaspana vrgla na tla v hodniku ...

Pisma brezdomcev ... Napisana s preprosto slovenščino, ob kateri bi marsikatera slavistka dobila kakšno gubo več. Na belih listih, ki so tako kontradiktorno poudarjala vegaste črke. Prvo jutranjo kavo sem tako spila - ob njih ... In zdelo se je, da se nasmeh tiho plazi vame ... Nekje iz rdeče nalakiranih prstov na nogi ... Pozitivizem tistih, ki s(m)o jih potisnili na rob našega obstoja, je počasi odplavljal temne misli ... Nasmejala sem se od srca, ko sem prebrala, da si naš Bojan želi shujšati za 25 kg (pa je le pomagalo, da sem ga ves čas letovanja na morju nagovarjala k dieti), a ga skrbi katero velikost majic naj potem naroči Božičku ... Pa Jože, ki si je želel le Pelikanovo nalivno pero in je šele na drugo stran dopisal, da bi imel tudi "tulce" za v njih, saj jih v Zavetišču ni ... Različna je bila pisava, različni slogi in različno poznavanje slovničnih pravil - a vsem je bilo skupno eno... Bili so tako polni vere v svet, da sem se morala nasmehniti ...

In nasmehec je postal nasmeh, ko sem ugotovila, koliko je vseh, ki ste želeli biti letošnji Skriti božički ... WOOOW... To je res ena tistih zmag, ob kateri se nasmeji srce ... in ko se smeji srce - ustni kotički samostojno zzlezejo na sever ...

Nadaljevalo se je s šaljivimi smsi (prvi je bil seveda Špelin ;), ki se je akcije resnično veselila že nekaj dni prej), sporočili na "stcky notes-ih", pa smejočimi muffini, kopice nasmehov v vrsti pred blagajno, ki se je premikala s hitrsotjo nasih sodnih milov ... Pa ob donaciji kuppaaaaa brisač (na njihovo željo anonimnih) fantov, ki so poskrbeli, da bodo imeli v Dnevnem sprejemališču za brezdomce sedaj barvno usklajenost ... Nasmejala sem se celo zmedenosti enega od članov večje organizacije, ki mi ni znal povedati, zakaj zbirajo ;) Nasmejala sem se ob pogledu na lojne pogače, ki sem jih kupila za jutri (psssst) ... Nasmejala sem se ob pogledu na to, da so "taresni" danes celo oblekli majico s
smajlijem ... In nasmejala sem se vsakič, ko se je nekdo nasmehnil meni ... 

Dejstvo je, da danes ni bil važen vzrok ... Pravzaprav dostikart niti sam namen. Važen je bil akt smeha, ki je tekom dneva postajal avtomazizem do te meje, da so se ustni kotički počasi in vztrajno vihali navzgor ob skoraj vsakem dejanju ... ali bolje – so se pozabili zavihati navzdol ...

Smeh ... Nasmeh .. Nasmešek ... V prav posebnem primeru celo smehec narisan na »sticky notes«. O jaaa.... Bili so nasmehi danes – prisiljeni, spontani, zmedeni, nerodni ... Pa tudi iskreni in presrečni. Vsak posebej ni mogel ostati v spominu, je pa v spominu ostala energija, ki je švigala iz oči v oči ... In nismo me osrečili nasmehi, pri katerih sem pričakovala vsaj malo zaokrivljene ustnice – temveč tisti, ki so nepričakovano dali mehkobo obrazom, od katerih ponavadi sije mrkoba.  Predvsem pa sem danes ugotovila, da v velikem odstotku nasmeh sicer ne reši težave – jo pa naredi znosnejšo (beri moj prehlad ;)), predvsem pa je trn v peti veliki večini mrkoglednežev, ki tvojo dobro vojo secirajo do mikroskopskih potankosti.

V BRANJE PONUJAMO ZAPIS ENE OD SODELUJOČIH:

»Jeej, to pa je dan zame!« so bile moje prve misli, ko sem prebrala nalogo tretjega dne akcije. Pa vendar, ko je bil čas, da še skoraj sredi noči vstanem iz tople postelje, ki bi me tako zelo rada imela ob sebi vsaj še kakšnih par minutk več, je bila ta naloga kar težka. Pogled skozi okno, v siv, deževen, hladen decembrski dan, je bil dodatek k mojim mislim »joj, danes pa ni moj dan«. Ko sem se po vseh teh napornih mislih le uspela premakniti iz postelje in prižgati luč, pa sem na steni zagledala nalepljen listek, ki mi ga je že dolgo nazaj podarila soseda in krasi mojo steno že od prvega dne. Na njem piše:

»VREDNOST NASMEHA

Nasmeh nič ne stane, velja pa mnogo.

Bogati tako njega, ki ga prejema, kot njega, ki ga daje.

Ne traja dlje kot trenutek, toda v spominu ostane večno.

Nihče ni tako bogat, da ga ne potrebuje.

Nihče ni tako ubog, da ga ne more dati.

V dom prinaša srečo, v trudu pogum.

Nasmeh je znamenje prijateljstva.

Je dobrina, ki se ne da kupiti, temveč le podariti.

Če srečate nekoga, ki se vam ne zna nasmehniti, se mu nasmehnite vi.

Ker nihče ne potrebuje nasmeha bolj kot ta, ki ga ne more dati drugemu.«

Prebrala sem ta listek in se nasmehnila. Rekla sem si : »Kaja, danes bo dan poln nasmejanih obrazov, pa naj stane kar hoče!«. Seveda je sledil prvi velik nasmeh takoj ko sem odprla vrata sobe in zagledala pravkar prebujeno sestro, ki se je pripravljala za šolo. Ob pogledu na njeno urejenost, smo se iz srca nasmejale tako jaz, kot tudi ona sama, pa še mami se nama je pridružila. In ta siv, mrzel, deževen dan se je začel tako kot se mora. V mislih sem pomislila na vse prijatelje, sorodnike, ljudi s katerimi sem preživela veliko trenutkov in se vprašala če imajo razlog za smeh.

Spomnila sem se vseh komentarjev, ki jih toliko krat slišim od ljudi okrog mene, od profesorjev, ali pa preprosto od ljudi, ki jih sploh ne poznam, pa morda spregovorim kakšno besedo. In slišati besede, kot na primer »Ti si pa en sonček, zmeraj se smeješ ; Kaja pa zmeraj gleda pozitivno ; Kako lepo je, ko se s tabo pogovarjam in me znaš v sekundi nasmejati do solz…«, ja mogoče sem se počutila malo bolje in kar malo ponosno samo nase!

Ker me je seveda tudi danes čakal ponoven obisk zdravnikov, sem svoj nasmeh podarjala že kar od jutra. Najprej mami na celotni poti, ko sva se vozili. Kasneje gospodu v trgovini, ki je tako jezno gledal, ker je moral pet minutk čakati v vrsti. Seveda sem nasmeh podarila tudi vsem, ki sem jih srečala, zraven sem dodala še besede »dober dan«. Ja, kar nekaj ljudi se je kar malce obrnilo in me pogledalo, če sem morda pijana. Nasmeh sem podarila sosedom, pa vsem v družini. Še babico, ki jo je včasih prava umetnost nasmejat, sem danes zlahka nasmejala. Morda pa je neka energija pozitive v zraku.

Ker pa mi seveda samo nasmeh ljudi, ki sem jih srečala ni bil dovolj, sem dodala še eno stvar. Med fotografijami sem poiskala tiste najbolj odštekane, najbolj nore, najbolj smešne fotografije, jih pripela v priponke ter poslala e-mail sporočilca vsem, ki jih osebno ne morem srečati, pa vem, da jim bo sporočilo narisalo ogromen nasmeh.

Čeprav so moje obrazne mišice že zelo dobro natrenirane, jih danes še posebej čutim. No, pravijo da če te po vadbi vse boli, je bila ta več kot uspešna. Komaj še premorem kakšno besedo, tako me boli. Pa vendar, sedaj ko zaključim tale povzetek tega čudovitega dne, stopim še do ogledala in se nasmehnem uspešnemu dnevu. Srečna, vesela. V pričakovanju nove naloge. Z novim dokazom, da tudi če so prve misli »tečne«, na koncu se zmeraj ti sam odločiš, kakšen bo tvoj dan. Lahko bi se pritoževala nad dežjem cel dan, pa sem raje bila malo mokra, s čudno frizuro, a nasmehom trikrat do ušes! Ja, smeh je res brilijantno zdravilo, ki dela čudeže….pa še zastonj je in nikoli ga ne more zmanjkati, ko ga potrebuješ! 

Akcija je super noro dobra, prav popestri ti decemberske dni!! :) 

Pozdravček,

Kaja Rukav

DAN 1: 

OBLJUBE, OBLJUBITI, OBLJUBLJANJE

NinnaKK

Ponosno vdano bijem svojo bitko,

vse bolj in bolj in ves čas v samem sebi ...

To usodno bitko - sam s seboj.

(C.Zlobec)

Sem človek, ki se mu vedno nekam mudi – od nekdaj. Že v osnovni šoli se mi je vedno mudilo iz enega krožka na drugi ... V srednji šoli med karatejem in šolskim radiem ... Nato na fakulteti iz enega na drugi fax ... Zadnja leta nekje med treningi, ambu

lanto, službo in tisočimi malenkostmi, brez katerih moj dan, ne bi bil moj ...

A se vedno znova sprašujem, ali si v dnevu preprosto zadam preveč, ali pa je 24 ur odločno prekratkih za vse, kar bi si želela početi …

Ko smo osnovali dan obljub, se je marsikdo nasmehnil, rekoč »zate mora biti potem mesec« … kar mi je dalo misliti, čeprav sem vedela, da sam komentar leti predvsem na kofeinske derivate, za katere imam čas "once by the blue moon", saj me resnično težko pripraviš, da sedim pri miru (četudi je družba odlična)…  Kave mi vedno veliko pomenijo (pravzaprav sam akt "kofektkanja"), a bi zanje potrebovala še dodatni dan v tednu ...

Zato sem se odločila, da poskušam v današnjem dnevu izpolniti čimveč obljub – drugim, sami sebi … lanskih, letošnjih, včerajšnjih.

Začetek celotne akcije tako včeraj zvečer ni minil brez težav … Ker sem bila nepričakovano »zaprta« med sterilne zidove bolnišnice, sem s strahom upala, da bom imela čas objaviti začetek akcije … Čas je bil – a po vseh letih v bolnišnici, so ravno včeraj morali zakleniti dostop do socialnih omrežij … in tako je nato z obilo organizacije, domišljije in improvizacije akcija vendarle stekla … ob 0:00 …

In ko sem zjutraj stopala iz UKC v deževno decembrsko jutro, ki je dišalo po snegu, po prihajajoči zimi in dolgem dnevu, sem nekje za hrbtom zaslišala … »Doktorca Nina, počaki no!«. Obtežena s torbami, dežnikom, telefonom in na petah sem komajda uspela uspešno zmanevrirati svoj pogled na levo (kar je ob sveže pridelanem »heksenšusu« na meji Misiije nemogoče 6). Tam je stal »naš« Drago. Eden od tistih brezdomcev, ki govori še več kot jaz, a med naborom besed nekako na vedno strniti bistvo naše družbe (»slabši smo od črede krav, samo one dajejo mleko in meso, ko so hin – kaka korist je pa od nas?«), politike (»al si levi al si desni al si sredinski. Vazno samo da si na vrhu in lahk kj ukrades«) ali preprosto vremena (»dan je kot z reklame vsaka ima svoj faktor«). »Obljubil sem ti kavo na morju«, pa sem ti jo danes prinesel. »Da ne boš tečna«. Presladek lonček kave iz najbližjega avtomata je tako zaznamoval dan s pozitivizmom, ki se je za trenutek skril utrujenosti v očeh. Topla tekočina v papirnatm lončku je bila dokaz, da temu, kar počnemo sledijo tudi tisti, ki jim je to namenjeno. Da nas poslušajo … da nas slišijo. Izpolnjenje obljube, ki mi jo je dal nekdo iz čistega roba družbe, ko smo se vračali iz prvega letovanja brezdomcev na slovenski obali preko Trojan na Štajersko, je pomenila več, kot bi bila zmožna opisati … In ko mi je pomagal do moje ulice odnesti torbo (ne vem, zakaj mi resnično ni bil vgrajen čip za sinhrono manevriranje med dežnikom in torbami L) ter me medtem zabaval s svojimi prigodami, se mi je zdelo, da se nekeje za kopreno oblakov, polnih dežja, svelika sonce človeškega upanja …

Prvo obljubo sem dala sebi – ena ura samo zame (to je pri meni vedno težje, kot se zdi). Za mojega »Ginatya« je bilo preprosto preveč deževno (čeprav sva nabirala kilometre že v večjem nalivu), poleg tega pa bi ga v eni uri komajda uspela izkopati izmed kupov knjig, skatel z nogavicami in izpod skladovnic zobne paste. Tako sem se odločila za svojo drugo ljubezen, ki v hitenju vsakdana (p)ostaja nekje na stranskem tiru … Črna kitara … Pod Uroševim budnim ušesom (moja so bila še bolj zaspana kot ponavadi) sem tako odplavala v svet Kreslinovih balad, Tinkarinega Vetra z juga in Siddhartinega Spet otrok … In ob koncu učne ure (ki ni bila niti 60 minut, ampak natanko 49) sem ugotovila, da sem vmes pozabila spiti RedBull, a se vseeno počutim kot na krilih (česar za inštruktorja verjetno ne mroem reči, saj je moj posluh od nekdaj sporen) … Dan se je lahko začel …

Obljubljen obisk v bolnišnici … Kava z babico (ob izjemah tudi jaz pijem kavo s smetano, če jo že naroči babi) … Pot v Ljubljano … 3M – MatematikaTeam&«Medovina«&Mango tortica, ki sem ju obljubljala nekje še od časa predhodne vlade …. Nakup HelloKitty bundice, ki sem jo obljubila nekje v avgustovskem soncu malemu bitju, ki je morda ne bo nikoli obleklo, a obljuba je obljuba ... In upanje je sonce sivih dni. Iskanje prav posebnega "satja", ki sem ga obljubila ze pred časom in ga nikakor nisem uspela najti (:/). In nato obljubljen obisk bivših sodelavcev, ki so še vedno simpatična  mešanica "math geekov"… pa bučna juha, ki je dišala po mladostni razposajenosti, filozofski globini in tihem razumevanju (ammmm... a šteje za tišino 2sekundni interval?). Vožnja po mokri štajerki v pričakovanju snega, polna smeha in tistih težko (včasih pozabljenih) sproščenih pogovorov, ob katerih pozabiš vklopiti radio, do toplega doma, kjer me je na hodniku čakalo presenečenje. Mamini tisočeeeri kozarci teranove marmelade za naš dobrodelni bazar (hvala, mami)).

Med hitenjem izpolnjevanja obljub (v petah – obljuba, ki sem jo dala sama sebi J) me je je presenetila izpolnitev obljube sodelavca … ki je verjetno ena najbolj dolgoročnih v današnjem dnevu. 

Marko in Ajša sta par že tako dolgo, da se zdi da enega brez drugega ni. Čudovita posameznika in še bolj popolna celota. Zadnji dve leti smo bili najbližji priča Markovem poskusu zaroke, ki je bil vedno prestavljen - ker ni bilo pravega vremena, pa potem datuma, pa potem ni imel prave frizure, pa luna ni stala prav ... Po domače: pogum je vedno dobil noge, ko je bilo potrebno izreči usodno vprašanje, ki sta si ga oba želela. In ko sva z Markom nazadnje "obirala" slovenski šolski sistem, sem od njega malo (čisto po žensko) "izsilila" obljubo, da bo Ajšo vendarle zaročil - letos. Na obljubo sem ga spomnila pred mesecem dni, ko sem mu postavila izziv .... Na dan humanitarčkovih obljub, izpolniš obljubo dano meni ;). Priprave v novembru so tako vključevale celoten kolektiv - v njen najljubsi film smo s skupnimi močmi vključili "kvazi - reklamo" za Zlatarno Celje, ki ni bila pravzaprav nič drugega kot animacija prstana, namenjenega bodoči nevesti. Na koncu se je prikazalo vprašanje "Ajša, ali ga hočeš? - Dobiš ga z Markom za vse življenje". Moj del obljube je bil, da rezerviram na dotični dan (za katerega glavni akter ni vedel točnega datuma) nato ob 20.00 romantično večerjo (ker seveda sem samo jaz vedela za točena datum:)))). Cd s filmom je tako čakal ... Na objavo včeraj ponoči, ko smo skupaj začeli naš december ... In na današnji dan je bilo nato presenečenje ob gledanju današnjega filma popolno. DAAAAAAAAAAAA je bil neizogiben (jojjjj, zakaj nisem muha, da bi videla to dolgo pričakovano srečo v očeh) in tako sta se na prvi dan akcije uspešno zaročila matematik in slavistka (to bodo pametni otroci), ki sta to odločitev odlašala zaradi njegovega perfekcionizma v kombinaciji s tahikardijo ob povsem moškem "pomanjkanju" poguma ... Moj del obljube o rezervaciji je bil nato samo še pika na i ... in zagotovo začetek čudovitega skupnega življenja...

Dan se je tako prevešal v večer ... Obljube so kopnele, a z njimi so se ustvarjale nove ... "obljubim pica naslednjič", "moramo ponovit", "kosilo, valda" ... ki jih bom poskusila izpolnit v nekoliko krajšem roku kot do sedaj. Najpomembnejša pa je bila obljuba dana sami sebi - uživati v vsaki sekundi dneva ... Pa naj si bo to okus kave, ki je bolj spominjal na pomije kot na Illy derivat ... V skokih med lužami (to je s petkami včasih skrajno zabavno za mimoidoče - zate pa malo manj) ... V borbi z roza dežnikom preko Tromostovja (pa ravno, ko si zlikam lase :/)... Ali v iskanju ključev po prenapolnjeni torbici (prisežem, da samo s torbico preživim na Golem otoku vsaj teden dni)...  Imela sem se fino ... Le dveh obljub, ki sem si jih zadala nisem uspela izpolniti. Obljube dane v sterilni belini graške bolnišnice, da bom v imenu vseh nas, ki smo pred letom dni začeli to "gibanje" preprosto ne mislila na tanko nitko, ki loči življenje od ne-življenja, pot proti Gradzu zamenjala za "dan zase". Morda sem ravno zaradi te misli, ki je nekje globoko v meni tlela kot žerjavica prikrite bolečine, lahko podirala vse zakone časovnih omejitev ter s še večjo predanostjo živela današnji dan. Druga pa je bila, da se odpovem kavi - ampak je bila druzba prevec dobra, da bi je ne oplemenitila z velikoo belo kavo. 

Danes sem tako preživela današnji dan ... Vseh obljub leta 2014 nisem mogla izpolniti, a upam, da tiste, ki sem jih, so vpletenim pomenile pomemben utrinek v decembrskem mrazu ... A kar steje ta trenutek je dejstvo, da sem izpolnila obljubo, dano sama sebi ter uživala v današnjem dnevu kot v prvih ugrizih v veliko roza sladkorno peno ... Predvsem ob prvem dnevu zahvala vsem, ki ste se spomnili na kakšno obljubo, ki ste jo v preteklih mesecih (letih) dali meni - in me presenetili ... Tako sem lahko današnjo akcijo spremljala iz dveh strani... In moja zadnja današnja obljuba je - da se vsaj malce naspim... in že jo hitim izpolnjevat.... Ampak se prej - kot se za zacetek decembra spodobi, en rozic z okusom po nostalgiji (hvala, Metka in Spela).

________________________________________________________________________________

Izmed vaših številnih odzivom smo izbrali naslednje tri, ki upamo, da bodo komu v isnpiracijo:

JANJA DOLINAR

Dan 1 je bil zame izziv. Ko sem prebrala napotek sem se takoj spomnila na mojo babico, ki je v domu in jo preredko obiscem. Vedno me prosi...pridi, pridi bolj pogosto in vedno recem, da se bom potrudila, pa se ne...zal mi je za to. Danes sem popokala otroka, necaka, mamo, atija in se psa in smo sli...sli do babice, da jo peljemo na kavo. Oci so si zarele ko nas ne zagledala, ves cas je ponavljala, da nas res ni pricakovala, kako lepo da smo prisli. Res je bila vesela. In tako tudi jaz ;)

Se eno prijateljico imam s katero se tezko uskladiva in si obljubljava, da naslednji teden pa res najdeva cas in ta teden ne hitro par mesecev. No uskladili sva dan, sobota it is ;)

Tretja obljuba je bila samo moja, odkar je to novembrsko vreme in tema in se ne morem vec gibat v naravi sem si govorila da bom doma telovadila...pa sem vedno nasla kak izgovor, je bilo polno posode, ali pa je bilo potrebno oprati lase, prebrati otroku pravljico...danes sem si obljubo izpolnila in sem telovadila. ;)

DARJA JORDAN

Že nekaj časa sem obljubljala hčerki, da ji bom zamenjala žarnice.

Evo, danes sem jih in se počutim ful dobro.

3. MARJANA PETEK

Sineku in hčerki sem že dolgo obljubljala, da bomo naredili eno veliko hiško za igranje, zato smo danes skupaj naredili veliko hiško za otroško igranje iz starih Leclercovih škatel. Druga obljuba je bila tista, ki sem jo dala dolgoletni prijateljici, da pridem k njej na kavo. Spekla sem piškote in šla ter klepetala res dolgo. Tretja obljuba pa je bila meni sami, da si končno vzamem čas in poiščem stare brisače za vašo akcijo. Posikala in našla jih 19! Počutim se super.

30 dni za 30 srčnih dejanj 2014

Zadnje ure v novembru

NinnaKK

Zadnje ure novembrske sivine se iztekajo ... Zame povsem nepričakovano v sterilni belini bolnišnice, saj je bil današnji dan planiran kot prosta nedelja ... Nedelja, namenjena kakavu (vročemu, dišečemu, z velikooo preveč zrnic), prvi adventni svečki na mojem venčku iz kokic (ja, pravilno ste prebrali - venčku iz popcirna) in sami akciji. A v življenju ni vedno vse, kot pričakujemo - zato bom akcijo začela na delovnem mestu. V beli halji, med bolnimi, kar morda daje začetku še posebno težo.

Ko smo lani končevali akcijo, presrečni nad odzivom vseh, ki so nas podprli, smo v strahu razmišljali, ali bomo sposobni speljati še eno reprizo... In strah je rasel iz meseca v mesec - morda je bil to strah pred neuspehom, ali pa preprosto strah pred razočaranjem samega sebe. V preteklem letu je namreč Humanitarček iz majhnega, nebogljenega otroka zrasel v šolarja, ki ga marsikdo pozna ... na katerem se že kažejo prve jasne značajske poteze. Prvi uspehi in tudi neuspehi. Zrasel je v pravo malo gibanje ... Zato nismo želeli niti za trenutek pomislili, da akcije 30 dni za 30 srčnih dejanj ne bi bilo, saj pooseblja vse, kar smo - mala, na videz nepomembna dejanja, ki pa vendarle štejejo. Bil je trenutek, ko se je sicer zazdelo, da je ne bomo zmožni izvesti, saj je vremenska neprilika na rob življenja na avstrijski cesti pahnila enega od začetnikov te akcije ... In našo najmlajšo članico - staro komaj pet let, ki je z velikimi modrimi očmi lani vsako jutro spraševala "kaj pa danes delamo". In ker življenje nikoli ne udari samo napol. ke se je kruta bolezen začela plaziti v naše najožje vrste. Zadnji mesec smo nekateri tako odštevali na eni strani in prištevali na drugi. Odštevali dneve do akcije in prištevali dneve, ki so bili namenjeni tistim, ki bi jim moralo iti namenjeno veliko več.

Sama sem tako potrebovala tri tedne. Tri dolge tede vakuuma, v katerem se je zdelo, da akcije, katere idejna vodja sem bila, ne morem speljati ... Da jo naj izpelje nekdo drug. Vendar sem nato ugotovila, da je ta akcija pravzaprav to - kar sem. Da jo moram izpeljati - v imenu vseh skupnih sanj začetnih članov, v imenu vseh idej, ki so bile, a jih še nismo uresnničili ... v imenu treh, ki bojujejo bitke svojega življenja. Vsak zase. 

Letos tako postaja 30 dni za 30 srčnih dejanj še nekoliko širša, še nekoliko globlja, še nekoliko bolj dodelana, čeprav se zavedamo, da napake vedno so in vedno bodo. Vključili smo lokalne in malo manj lokalne podpornike, društva, prijatelje prijateljev ... in popolne tujce. Ideja je rasla preko mej našega razumevanja ... In tako danes - slabi dve uri pred 1. decembrom sedim (končno) za računalnikom v prazni ambulanti in razmišljam, ali bo to dovolj... Saj v svojem večnem perfkecionizmu (to vedo moji člani) vedno znova želim več in več...

Letos bomo pomagali - vsak dan. Znova in znova. V okviru akcije in malce izven okvirov. Ne zaradi hvale in dejstva, da so v nas uprte oči veliukega števila ljudi. Temveč predvsem zaradi nas samih. Našo akcijo tako dajemo vam v sodbo in obsodbo ... Z njo vam dajemo naša dejanja, naše misli ... Našo filozofijo ...

In če boste med množico teksta našli kup pravopisnih napak - se ne jezite. Teksti so nastajali v urah, ko je vesoljna Slovenija še spala, saj smo ob ostalih "človeku boilj prijaznih urah" ponavadi po službah ... Ne jezite se na morebitne nevsečnosti, ampak se vsemu skupaj nasmejmo ... 

Jaz sem v maliprednosti, saj vem, kaj me v prihodnjih dneh čaka ... a da bo letošnja "igra" izenačena, sem si v okviru dnevniha kcij zadala bistveno višje cilje ... In tako se danes tukaj poslavljam od spanja in pozdravljam "reverse koala" look, kožo barve gorgonzole in Topsy frizuro. 

Letos za dedka, za Aleša in Klaro ...

 

DAN 22 : TAKO JE ... KO SE POČUTIŠ KOT ČLOVEK

Dan, ki ga sanjaš ...

NinnaKK

Že od nekdaj sem "božični človek" ... ena tistih, ki komaj čaka na začetek decembra, ko se po mestih razbohotijo (včasih kičaste) lučke in je v zraku  malce kiselkast vonj kuhanega vina (do kozarčka katerega še vedno nisem uspela prit) ... Vse skupaj me spominja na čas, ki nas sili k bližini, za katero marsikdaj ne najdemo več časa ...

Vsako leto tako v predbožičnih dneh iščem davno izgubljeno človečnost v ljudjeh, ki me obkrožajo - in nemalokrat tudi v sebi sami. 

Letošnji december je tako že od začetka namensko dišal po tisočih malih dejanjih, s katerimi smo živeli to toplino, s katerimi smo poskusili vrniti davno izgubljene oz. pozabljene ideale ... Vsaka od akcij je v mesnati kepi žil, ki bije svoj boj za pektoralnimi miščicami, budila tople občutke ... a nič - prav nič, ni bilo primerljivo z današnjo nočjo ... Ko sem za eno noč postala čisto pravi Božiček ..

Ko sem se zvečer odpravljala spat (trdno odločena, da zaspim že ob 21.00, a so bili smsi, sporočila in ves zunanji svet preglasen), sem bila živčna kot majhen otrok pred prvim potovanjem na morje. Polovico popoldneva sem na dnu omare iskala svojo majico z motivom Božičkovega palčka, ki sem jo na vsak način želela imeti oblečeno (in na katero se nisem spomnila vse do petka in oddaje Dobro jutro, v kateri je voditelj dobesedno ukradel moj "look" ... vsaj nisem edina tako nora v Mariboru ;))  ... Žal je bila mikica kar naenkrat par številk prevelika (se je raztegnila ali sem se jaz skrčila?), a to mojega razpoloženja ni skalilo ... Odločena, da jo preprosto zamenjam za živo rdeč plašč, rdečo božično kapo in črne škornje - sem se počutila skorajda kot Miss Santa Claus... Še preden sem pravzaprav zatisnila oči, je ura odbila 2.00 in iz čas je bil za jutranjo kavo in dan D ... Priznam, da je moja energija tako vsaj malce omilila moj izgled, ki bi mi ga zavidala vsaka povprečna avstralska koala (mislim predvsem "eye look")...

Bomo zmogli?

Bomo dosegli namen?

Kaj vse sploh lahko gre narobe?

Ob 2. 30 uri smo se s terencem podali v osrčje Pohorskih gozdov k lesarju (in ki na svojo željo ostaja neimenovan, kljub temu, da bi mu najraje zapela hvalnico), ki nam je obljubil 30 smrekic - vsako lično okrašeno in opremljene z lučkami, ki delujejo na baterije. Stale so tam, zložene kot na razprodaji in kot v opomin, da kapitalizem lahko še vedno rojeva dobre ljudi ... Tam nas je od predvidenih 8 delavcev obrata čakalo več kot 40 nasmejanih, neobritih obrazov mož, ki so bili navajeni trdega dela - a so danes stali tu, pripravljeni, da z nami delijo božični duh ... V mojem srcu se je nekaj premaknilo, ko sem stala med 40 delavci - edina ženska ... Ko sem bila obkrožena z zdelanimi rokami, razbrzadano kožo in napol plešastimi glavami ljudi, ki so v svojem življenju izkusili trdoto, žulje in pomanjkanje ... Njihova slovenščina je bila vse prej kot popolna, a v tej (za december topli) noči smo stali tam - smejoči, polni elana ... Človek ob človeku. Človek za Človeka.

Naložili smo smreke v 4 terence in krenili na pot. Na poti sta se konvoju pridružila tudi dva kombija z ozimnico, ki so jo darovali vsi mali in veliki pohorski (in kozjaški) kmetje ... Za našim konvojem sta se na pot odpravila še dva kombija polna drv za ozimno, ki so jih lično povezali z velikimi rdečimi pentljami ... za trenutek sem pomislila, da bi bil še Unprofor malce ljubosumen na nas ...  

Ko smo se vzpenjali proti Šmartnem na Pohorju ... Ko je ura kazala nekje 3.10 minut ... Ko je moj voznik Adel rekel "ovo je za tebe dotorice" in zavrtel tisočkrat slišani, zlajnani in v drugačnih okoliščinah osovraženi komad "All i want for christmas", se mi je v očeh nabrala kopica solz, ki jih nisem znala več skriti ... Tista iskrena solza sreče, da še obstajajo ljudje, ki verjamemjo v dobro .. Tista solzica (no, saj jih je bilo več kot ena), v katero je bila skrita vsa utrujenost preteklega meseca, pomešana z osebnimi dramami in boji, ki sem jim kljubovala, da sem bila danes tu ...

4,5 ure smo delali... Roke so smrdele po smoli ... Moji sveže namanikirani nohti so razpokali v celoti (pa tocno 3 x na leto jih uspem imeti zamnikirane) ... Deodorant je odpovedal sodelovanje že po eni uri ... in rokavice so dobile luknjo skoz in skoz ... - a delali smo srcem ... (in jaz sem uradno naredila sprejem med gozdarje - čeprav me bo musklfiber danes ubil" in bodo jutri moje dlani prekrite z žulji)

30 krat smo pripeljali pred hišo, raztovorili smrekico na ličnem lesenem podstavku in jo odnesli pred vrata ... Marsikdaj nas je pospremilo histerično lajanje psov in psom podobnih zverinam (kakšna je razlika med psom in volkom? ;) pomoči so si bili presenetljivo podobni)... Pod smreko smo nato postavili paket ozimnice, ki so ga pripravile "moje" kmečke žene in se je šibil od marmelad, orehov, potic, mleka, moke, suhih mesnin, vse varno zaprto v velike lesene zaboje ... (sama sem v vsak zaboj dodala še dišeč Barcaffee - ja, v čisto vsakega ... moj prispevek ... )

Ko smo pripravili vse in se je smreka bohotila v nočnem vetru - sem lahko pri vsaki smrekici pritisnila gumb (pač, Ninna - mali otrok) in razsvetlile so jo lučke ... Vedeli smo, da baterije držijo le slabih 10 ur in nato zahtevajo polnjenje - a že tisti trenutek je bil magičen ... Njihova svetloba je zarezala v mraz okoliških gozdov in metala mehko svetlobo na mariskod dotrajan omet hiše, pred katero smo stali ... A zdelo se je, da imam s pritiskom na gumb možnost, da vsaj za trenutek zanetim pravljico ...

Vsak občutek, znova in znova je bil - na meji ekstaze ... Primerljiv z občutkom, ko ujameš popoln veter in se s kajtom dvigneš daleč nad razpenjene valove ... 

Nismo potrebovali bleščečih oči ... Nismo potrebovali stiskov rok ... Vsem našim "obdarovancem" smo polepšali jutro brez tistega vedno prisotnega sramu v očeh, ki se le malokrat zmore skriti za čisto hvaležnost ... Vsak naš paket je imel spročilce " ... ker verjamete v dobro ... in jaz verjamem z vami in za vas ... Božiček" ... Naj bo Božiček za njih kdorkoli ... A preprosto že od začetka našega delovanja poskušamo zaščititi osebno integriteto ljudi, ki jih usoda pahne na rob z anonimnostjo ... Nemalokrat smo namreč naleteli na sram, neordnosti in izmikanje pogledom - zato nam je ta akcija še posebej pomembna. Saj tudi Božiček na božično jutro ne stoji pred smreko in čaka na zahvalo ;) ;)

Prečesali smo Pohorske obronke vse do Dravograda - po blatu, po ozkih stezah, do hiš prepotrebnih obnove in v jutranjem svitu zadnjih 7 smrekic postavili še v strnjenih naseljih, kjer je bila naloga bistveno bolj zapletena ... Si predstavljate tihotapljenje smreke v blok, postavitev pred vrata skupaj z velikim zabojem ozimice .."  A smo uspeli ... Le, da smo zaradi varnosti v teh primerih vedno pozvonili - in nato stekli stran kot majhni otroci ... Hihitajoči, smejoči ... In prisežem - zdelo se je, da se za nami širi vonj božiča ...

Le enkrat, tam sredi temne Lobnice, naš efekt presenečenja ni uspel, saj je mešan hišni pes uspel zbuditi "glavo družine" - in preden sem se zavedala, je na pragu star gospodar z nič kaj prijaznim pogledom v očeh (bi ga imeli vi, če bi vam na dvorišču stali trije tujci ... od tega ena blondinka z božičkovo kapo v histerično rdečem plaščku) ... Po prigovarjanju, razlaganju smo se le izognili zagorženem klicu na policijo in bili povabljeni celo na topel čaj ... Ko smo se vračali k avtu in sem prižgala lučke na smrekici (bila je ravno magična št. 15), sem začutila, da je na moje rame legla težka, delavna roka človeka, vajenega vseh udarcev usode. Ko me je stisnil v medvedji objem, v katerem sem se (kljub svojim 175 cm) izgubila kot majhno pišče sredi širnega polja, sem začutila bližino Človeka. Bil je to objem hvaležnosti - ker bo lahko otrokom nudil dostojno božično večerjo, nekaj malega daril, ker bo lahko ženi skuhal "pravi Barcaffe" ... Hvaležnost, da smo se "spomnili" ... Hvaležnost, da smo zbudili le njega ...  Njegov objem je bil kot skala ... In tisti trenutek sem bila vesela, da smo do sedaj uspeli ostala darila razvoziti povsem anonimno ... - mojemu srčku je že s tem objemom zmanjkalo prostora za kopičenje vseh pozitivnih čustev ... Franci, ki tega zaradi odsotnosti interneta najbrž ne boš prebral - HVALA. Ker si me v mrzlem jutru zadnje adventen nedelje stisnil k sebi, kot lahko stisne le Človek Človeka.

Bilo je ...

30 smrekic s 30 ozimnicami.

20 samostojnih ozimnic.

30 kubikov drv za mrzle zimske noči.

Vsega skupaj 80 družin, ki smo jih izbrali na podlagi socialne službe in katerih zgodbe so se mi zarile v srce kot težke puščice človeške krutosti ... Od tega 42 starostnikov, ki živijo sami ... 18 družin mamic samohranilk.. 20 družin, ki životarijo na robu človeku vrednega življenja ... In 26 smrek, na katerih sem z lastnimi, premrlimi rokami prižgala luči ... kot odraz upanja in vere v človeka ...

Ko sem ob 7.30 zjutraj odklepala stanovanje, vedoč da bo moj letošnji Božič v znamenju dela in bele halje, sem pomislila na topel objem sredi Pohorja ... Na vse tiste, ki so zjutraj, ko sem legla k počitku, odprli vrata in stali pred našimi darili ... nevedoč kod koga in kod kod  - sem vedela ... Zame je bil BOŽIČ DANES.

Cel mesec smo se ukvarjali z akcijami, ki bi v nas budile človečnost ... In vsak dan me je vsaj enden od vas vprašal - no, Ninna, kako je .. se že počutiš kot Človek?

Danes lahko rečem le eno - Danes sem v svojih očeh Človek. In počutim se kot Človek ... A ne zaradi sebe, temveč zaradi vseh vas, ki ste mi to omogočili ... Zaradi vseh smsov, ki so me našli (kljub temu, da nismo na noben paket napisali, od kod je) ... vseh mailov ... in vseh toplih besed vas, ki ste (anonimni) z menoj prebedeli noč ...

Biti Človek je lahko odločitev posameznika, a vztrajanje v tej zgodbi je nemalokrat povezano predvsem z dejstvom, da so TO tudi ljudje okrog tebe ... Saj se le na ta način lahko človečnost prestopi meje zakompleksanega kapitalizma, kjer  višine mojih pet v večini primerov višje od veličine moralnih standardov mase ljudi, ki pravzaprav oblikujejo naš svet ...

In ko se dan preveša v noč ... Ko se telefon šibi pod težo smsov tistih, ki se pridužujete naši akciji in tistih, ki me (nas) preprosto podpirate ... in tistih, ki  si samo želite minuto z menoj ...  Ko v soju svoje utripajoče smreke pišem te besede ob kozarcu vina - si mislim ... Še je upanje .. Še je upanje za vse nas ... Danes zaradi vseh 40 gozdarjev in njihovih žena, zaradi 11 gospodinj in 2 "gigantov", ki so omogočili, da sem še eno leto izpolnila svojo otroško idejo - biti Božiček  za en dan ... Letos je bila ta noč popolna ...

Zadržimo to upanje ... Vsak dan posebej .... 

HVALA VAM: Jože C, Adel, Enis, Andrija, Jože K, Jožef N, Miloš, Radovan, Amel, Đuro, Venčeslav, Ivan, Budja, Ivči in drugi  ... Vsi možje, ki ste danes meni in predvsem sebi dokazali, da je v vas toliko človečnosti, da lahko z njo preprlavite moje ljubo Pohorje ...!

HVALA VAM: Anica, Marija, Manja, Milica, Rozika, Nives, Nuša, Valerija, Mimica, Majda in Tilka 

Dokazale ste, da se z delovno roko lahko spreminja svet - tudi zaradi vas smo ga danes!

DAN 11 - DAN 17: HUMANITARCEK ZAZIVI

NinnaKK

Ko danes pišem blog in poskušam urediti svoje misli, mi pravzaprav ni jasno, kaj in kako je Humanitarček čez noč zrasel in prerasel vse naše ideje, sanje, upe ... V marsičem je postal večji od nas samih in na trenutke se zazdi, da je oživel v srcih vseh tistih, ki nas berete, podpirate, z nami delite svoje misli, želje, dogodivščine ...

Dnevne akcije so tako postale stalnica naših dni, a v razsežnosti, ki si je v začetku nismo predstavljali ...

Povzetek lahko tako strnem v preprosto navdušenje nad srčnostjo in solzicami v očeh, ki mi jih budijo mala dejanja malih ljudi, ki pred mojimi očmi rastejo v velika ...

30 smrekic ...

Da, prav ste prebrali. Na željo neimenovano lesno podjetje nam je podarilo 30 čisto pravih, svežih, po gozdu dišečih smrekic, ki jih bomo okrašene z lučkami in naravnimi okraski podarili 30 posameznikom in družinam, ki si je ne morejo privoščiti ... V noči iz ponedeljka na torek (23 - 24. 12) bomo tako razvozili naš božični tovor med 20 starostnikov, za katere vemo, da bo to najverjetneje ena izmed zadnjih v njihovem življenju ... 10 pa jih bo romalo med družine, ki si je zaradi socialne stiske ne morejo privoščiti ... Smreke bodo tako stale na dvoriščih, v blokih, na kmetijah in domačijah ...

50 ozimnic ...

30 skladovnic drv z veliko rdečo pentljo za 30 prezeblih družin ...

90 kg hrane za živali na Štakerskem in 80 na Notranjskem ...

40 božičkovih paketkov za male junake ...

Paketi za mladinski dom ...

Nepregledna množica rjuh, odej, brisač in posteljnine za Zavetišče za brezdomce Maribor ...

Ogromne škatle igrač, ki čakajo na varne hiše ...

Še večje škatle zdravil za brezplačno ambulanto ...

Nogavice, šali, rokavice ...

Številke se kopičijo skupaj z neprespanimi nočmi ... Z njimi se kopiči vaša in naša vera v dobroto, slogo in skupno moč ... Ostajamo in postajamo drug drugemo Ljudje ...

DAN 10: BORCI Z ROBA

BREZDOMCI

NinnaKK

Vedno sem jih imela po svoje rada ... In vsi, ki me poznajo bolje kot le moje ime vedo, da so bili že nekaj časa moja mala obsesija ... Eden tistih hobijev, ki je razumljiv le tebi, a se pravzaprav s tem niti ne obremenjuješ, saj v njem najdeš izpolnitev neke notranje praznine, ki je ne znaš, ne zmoreš in dostikrat niti nočeš pojasniti ...

Moja zgodba se je začela več kot sedem let nazaj, ko sem se dan za dnem vračala iz fakultete skozi mesto in magdalenski park,  sem vedno znova morala mimo njihovih od alkohola zabuhlih oči, za katerimi se je skrivala najbolj globoka žalost sveta. Tako kot večina ljudi, so mi zbujali neugodne občutke - nekaj med grozo in radovednostjo. Nekaj med usmiljenjem, pomilovanjem in silo, ki je želela raziskati njihove zgodbe. Pravega gnusa nisem pravzaprav začutila nikoli - čeprav se je zdelo skorajda nemogoče, da se ti ob vonjavah, ki so veli od njih, ne obrne želodec.

Nekega dne v 2. letniku sem se ustavila in jim ponudila kosilo. Takratni študentski boni so mi brez težav omogočali nakup dveh gromozanskih sendvičev in iz mojega stališča meni niso predstavljali stroška. Začudenje je bilo pristno. In sledilo mu je porogljivo "zraven se prileze se vincek". Kupila sem tudi tega - veliko dvolitrsko steklenico Ritoznojčana (za katerega še danes ne vem, kakšen okus ima). Šele takrat je bila druščina bolj kooperabilna... Razgovorili so se... in vino je res razvezalo dušo ...

Takrat se je začelo čudno prijateljstvo, ki to ni... Morda je bolj vez med dvema svetovoma. Tistim, v katerem živim sama.. In mrzlo ulico, ki sem ji v snežni brozgi poskušala ubežati. Konec drugega letnika sem začela pisati njihove zgodbe - marskido bi rekel "kaj boš z zgodbami pijancev, narkomanov"... A nikoli se nisem ozirala na te opazke.. Zame so bile to zgodbe, ki jih je napisalo življenje... Vsaka je imela svojo prikrito bolečino.. Večina se jih je rodila nenačrtovano, z eno napačno potezo, ki je kot porcelan zrušila tedanje življenje.. Bile so zgodbe o izdaji, neiskrenosti, nesrečni ljubezni, nasilju... Celo zgodbe o upanju. Bile so si različne, kot so si bili različne oči, ki so jih pripovedovale... Vedno na začetku nezaupljivo, nato vedno bolj suvereno. A v vsej različnosti so imele nekaj skupnega - dokočno vpetost v dno, iz katerega jih bo potegnila le smrt.

Presedela s ure in ure z njimi - zapisujoč zgodbe njihovega življenja... in za marsikatero se je zdelo, da bi bila lahko do neke točke moja lastna.. urejeno življenje, služba, družina - nato samo eno dejanje, morda lastna napaka, naivnost ali napaka koga drugega... in cesta je postala drugi dom... 

Zgodbe so se kopičile - danes jih je preko 40 ... a kot bi se z njimi kopičila teža njihovega življenja na moja ramena. 

Enkrat tedensko sem začela prazniti svojo kuhinjo in v malem ritualu ob sredah prinašati v Magdalenski park hrano in obvezno "litrco" ali dve. Dostikrat sem se srečala sama s svojo vestjo, ko sem v veleblagovnici kupovala alkoholne derivate, a vendarle sem kmalu ugotovila, da je to edina sreča, ki jo imajo... Zato sem jo na zgražanje vseh - podpirala. Želja "pomagati" je postala vedno močnejša...  mufini, kruh ni bil več dovolj... postala sem del tistih, ki smo breplačno delili svoje medicinsko znanje... 

Smrdeli so, marsikateri me je užalil... marsikdaj sem se vprašala, ali mi je tega potrebno... a potem je prišel nekdo, ki mi je stisnil roko... Ki me je pogledal v oči in rekel "dohtarca huala" .. Ali pa kdo, ki mi je čisto nepričakovano prinesel litrco - v zahvalo...

Tako sem začela "Zgodbe, ki jih piše ulica", a še niso ugledale luči sveta...

Z mislijo na njih, ki zmrzujejo pod mostovi... ki z bronhitisi prihajajo v ambulante splošne medicine in so v veliki meri deležni vsaj namrgodenih pogledov, če že ne česa drugega - s strani sobolnikov... kot tudi marsikaterega zdravstvenega delavca... Z mislijo na njih in na vse tiste, ki so se sprijaznili s tem, da so pozabljeni od sveta - sem jim začela posvečati svoj prosti čas...

In ta akcija je bila že od začetka namenjena njim - tistim "mojim" borcem iz roba družbe, ki kljubujejo mrazu zime in hladu človeške brezbrižnosti. Tistim "mojim", ki jih vsako zimo razredčita sneg in ledeni veter. Že jeseni smo tako začeli zbirati rokavice, nogavice, kape, šale, nahrbtnike, topla obačila ... Želeli smo jim pripraviti "survival kit" ali "nahrbtnik preživetja", v akterega bi dodali tudi astro folijo za zaščito pred mrazom. In tako se je že tedne pred dnevom D v moji mali "gobi", kot pravim svojemu stanovanju, začela kopičiti nepregledna množica toplih oblačil, rokavic, nogavic ... Polnil se je balkon, polnili so se vsi kotički ... in polnilo se je moje srce, ko sem ugotovila, da z malo spodbude ljudje pravzaprav znajo in zmorejo pomisliti tudi na njih ... tako sedaj komaj čakam 23. december, ko jim bomo naše "materiale" svečano predali ... 

Na 10. dan pa sem sama preživela v karitas ambulanti za brezdomce, na poti domov s 50 centi osrečila 4 "borce", ki so me žicali v meglenem smogu zime in na koncu dneva med velik kup šalov dodala še dva svoja (ja, tista mehka, res topla) ...

In ko sem zvečer legla, sem bila Človek ... Vsaj počutila sem se tako ... Zame so brezdomci so tudi ljudje - pod vsemi luskami umazanije, litri alkohola in kletvicami, se kot za zidom skriva ranjena duša človeka...

Danes si TI v topli postelji, korak od hladilnika in tri korake od tuša... Kako veš, da ne bo usoda nekega dne tebi namenila roba pločnika? Dan danes je življenje tako nepredvidljivo, da nas do tega loči manj kot si mislimo...

In morda si boš takrat ti želel, da nekdo pod gosto grivo tvojih las, zaraščeno brado in utrujenostjo v očeh - vidi v tebi ČLOVEKA. Jaz se trudim to početi ... ne glede na barvo oči in plasti umazanije ... vsak dan ... tudi izven te akcije ...