NinnaKK
Že od nekdaj sem "božični človek" ... ena tistih, ki komaj čaka na začetek decembra, ko se po mestih razbohotijo (včasih kičaste) lučke in je v zraku malce kiselkast vonj kuhanega vina (do kozarčka katerega še vedno nisem uspela prit) ... Vse skupaj me spominja na čas, ki nas sili k bližini, za katero marsikdaj ne najdemo več časa ...
Vsako leto tako v predbožičnih dneh iščem davno izgubljeno človečnost v ljudjeh, ki me obkrožajo - in nemalokrat tudi v sebi sami.
Letošnji december je tako že od začetka namensko dišal po tisočih malih dejanjih, s katerimi smo živeli to toplino, s katerimi smo poskusili vrniti davno izgubljene oz. pozabljene ideale ... Vsaka od akcij je v mesnati kepi žil, ki bije svoj boj za pektoralnimi miščicami, budila tople občutke ... a nič - prav nič, ni bilo primerljivo z današnjo nočjo ... Ko sem za eno noč postala čisto pravi Božiček ..
Ko sem se zvečer odpravljala spat (trdno odločena, da zaspim že ob 21.00, a so bili smsi, sporočila in ves zunanji svet preglasen), sem bila živčna kot majhen otrok pred prvim potovanjem na morje. Polovico popoldneva sem na dnu omare iskala svojo majico z motivom Božičkovega palčka, ki sem jo na vsak način želela imeti oblečeno (in na katero se nisem spomnila vse do petka in oddaje Dobro jutro, v kateri je voditelj dobesedno ukradel moj "look" ... vsaj nisem edina tako nora v Mariboru ;)) ... Žal je bila mikica kar naenkrat par številk prevelika (se je raztegnila ali sem se jaz skrčila?), a to mojega razpoloženja ni skalilo ... Odločena, da jo preprosto zamenjam za živo rdeč plašč, rdečo božično kapo in črne škornje - sem se počutila skorajda kot Miss Santa Claus... Še preden sem pravzaprav zatisnila oči, je ura odbila 2.00 in iz čas je bil za jutranjo kavo in dan D ... Priznam, da je moja energija tako vsaj malce omilila moj izgled, ki bi mi ga zavidala vsaka povprečna avstralska koala (mislim predvsem "eye look")...
Bomo zmogli?
Bomo dosegli namen?
Kaj vse sploh lahko gre narobe?
Ob 2. 30 uri smo se s terencem podali v osrčje Pohorskih gozdov k lesarju (in ki na svojo željo ostaja neimenovan, kljub temu, da bi mu najraje zapela hvalnico), ki nam je obljubil 30 smrekic - vsako lično okrašeno in opremljene z lučkami, ki delujejo na baterije. Stale so tam, zložene kot na razprodaji in kot v opomin, da kapitalizem lahko še vedno rojeva dobre ljudi ... Tam nas je od predvidenih 8 delavcev obrata čakalo več kot 40 nasmejanih, neobritih obrazov mož, ki so bili navajeni trdega dela - a so danes stali tu, pripravljeni, da z nami delijo božični duh ... V mojem srcu se je nekaj premaknilo, ko sem stala med 40 delavci - edina ženska ... Ko sem bila obkrožena z zdelanimi rokami, razbrzadano kožo in napol plešastimi glavami ljudi, ki so v svojem življenju izkusili trdoto, žulje in pomanjkanje ... Njihova slovenščina je bila vse prej kot popolna, a v tej (za december topli) noči smo stali tam - smejoči, polni elana ... Človek ob človeku. Človek za Človeka.
Naložili smo smreke v 4 terence in krenili na pot. Na poti sta se konvoju pridružila tudi dva kombija z ozimnico, ki so jo darovali vsi mali in veliki pohorski (in kozjaški) kmetje ... Za našim konvojem sta se na pot odpravila še dva kombija polna drv za ozimno, ki so jih lično povezali z velikimi rdečimi pentljami ... za trenutek sem pomislila, da bi bil še Unprofor malce ljubosumen na nas ...
Ko smo se vzpenjali proti Šmartnem na Pohorju ... Ko je ura kazala nekje 3.10 minut ... Ko je moj voznik Adel rekel "ovo je za tebe dotorice" in zavrtel tisočkrat slišani, zlajnani in v drugačnih okoliščinah osovraženi komad "All i want for christmas", se mi je v očeh nabrala kopica solz, ki jih nisem znala več skriti ... Tista iskrena solza sreče, da še obstajajo ljudje, ki verjamemjo v dobro .. Tista solzica (no, saj jih je bilo več kot ena), v katero je bila skrita vsa utrujenost preteklega meseca, pomešana z osebnimi dramami in boji, ki sem jim kljubovala, da sem bila danes tu ...
4,5 ure smo delali... Roke so smrdele po smoli ... Moji sveže namanikirani nohti so razpokali v celoti (pa tocno 3 x na leto jih uspem imeti zamnikirane) ... Deodorant je odpovedal sodelovanje že po eni uri ... in rokavice so dobile luknjo skoz in skoz ... - a delali smo srcem ... (in jaz sem uradno naredila sprejem med gozdarje - čeprav me bo musklfiber danes ubil" in bodo jutri moje dlani prekrite z žulji)
30 krat smo pripeljali pred hišo, raztovorili smrekico na ličnem lesenem podstavku in jo odnesli pred vrata ... Marsikdaj nas je pospremilo histerično lajanje psov in psom podobnih zverinam (kakšna je razlika med psom in volkom? ;) pomoči so si bili presenetljivo podobni)... Pod smreko smo nato postavili paket ozimnice, ki so ga pripravile "moje" kmečke žene in se je šibil od marmelad, orehov, potic, mleka, moke, suhih mesnin, vse varno zaprto v velike lesene zaboje ... (sama sem v vsak zaboj dodala še dišeč Barcaffee - ja, v čisto vsakega ... moj prispevek ... )
Ko smo pripravili vse in se je smreka bohotila v nočnem vetru - sem lahko pri vsaki smrekici pritisnila gumb (pač, Ninna - mali otrok) in razsvetlile so jo lučke ... Vedeli smo, da baterije držijo le slabih 10 ur in nato zahtevajo polnjenje - a že tisti trenutek je bil magičen ... Njihova svetloba je zarezala v mraz okoliških gozdov in metala mehko svetlobo na mariskod dotrajan omet hiše, pred katero smo stali ... A zdelo se je, da imam s pritiskom na gumb možnost, da vsaj za trenutek zanetim pravljico ...
Vsak občutek, znova in znova je bil - na meji ekstaze ... Primerljiv z občutkom, ko ujameš popoln veter in se s kajtom dvigneš daleč nad razpenjene valove ...
Nismo potrebovali bleščečih oči ... Nismo potrebovali stiskov rok ... Vsem našim "obdarovancem" smo polepšali jutro brez tistega vedno prisotnega sramu v očeh, ki se le malokrat zmore skriti za čisto hvaležnost ... Vsak naš paket je imel spročilce " ... ker verjamete v dobro ... in jaz verjamem z vami in za vas ... Božiček" ... Naj bo Božiček za njih kdorkoli ... A preprosto že od začetka našega delovanja poskušamo zaščititi osebno integriteto ljudi, ki jih usoda pahne na rob z anonimnostjo ... Nemalokrat smo namreč naleteli na sram, neordnosti in izmikanje pogledom - zato nam je ta akcija še posebej pomembna. Saj tudi Božiček na božično jutro ne stoji pred smreko in čaka na zahvalo ;) ;)
Prečesali smo Pohorske obronke vse do Dravograda - po blatu, po ozkih stezah, do hiš prepotrebnih obnove in v jutranjem svitu zadnjih 7 smrekic postavili še v strnjenih naseljih, kjer je bila naloga bistveno bolj zapletena ... Si predstavljate tihotapljenje smreke v blok, postavitev pred vrata skupaj z velikim zabojem ozimice .." A smo uspeli ... Le, da smo zaradi varnosti v teh primerih vedno pozvonili - in nato stekli stran kot majhni otroci ... Hihitajoči, smejoči ... In prisežem - zdelo se je, da se za nami širi vonj božiča ...
Le enkrat, tam sredi temne Lobnice, naš efekt presenečenja ni uspel, saj je mešan hišni pes uspel zbuditi "glavo družine" - in preden sem se zavedala, je na pragu star gospodar z nič kaj prijaznim pogledom v očeh (bi ga imeli vi, če bi vam na dvorišču stali trije tujci ... od tega ena blondinka z božičkovo kapo v histerično rdečem plaščku) ... Po prigovarjanju, razlaganju smo se le izognili zagorženem klicu na policijo in bili povabljeni celo na topel čaj ... Ko smo se vračali k avtu in sem prižgala lučke na smrekici (bila je ravno magična št. 15), sem začutila, da je na moje rame legla težka, delavna roka človeka, vajenega vseh udarcev usode. Ko me je stisnil v medvedji objem, v katerem sem se (kljub svojim 175 cm) izgubila kot majhno pišče sredi širnega polja, sem začutila bližino Človeka. Bil je to objem hvaležnosti - ker bo lahko otrokom nudil dostojno božično večerjo, nekaj malega daril, ker bo lahko ženi skuhal "pravi Barcaffe" ... Hvaležnost, da smo se "spomnili" ... Hvaležnost, da smo zbudili le njega ... Njegov objem je bil kot skala ... In tisti trenutek sem bila vesela, da smo do sedaj uspeli ostala darila razvoziti povsem anonimno ... - mojemu srčku je že s tem objemom zmanjkalo prostora za kopičenje vseh pozitivnih čustev ... Franci, ki tega zaradi odsotnosti interneta najbrž ne boš prebral - HVALA. Ker si me v mrzlem jutru zadnje adventen nedelje stisnil k sebi, kot lahko stisne le Človek Človeka.
Bilo je ...
30 smrekic s 30 ozimnicami.
20 samostojnih ozimnic.
30 kubikov drv za mrzle zimske noči.
Vsega skupaj 80 družin, ki smo jih izbrali na podlagi socialne službe in katerih zgodbe so se mi zarile v srce kot težke puščice človeške krutosti ... Od tega 42 starostnikov, ki živijo sami ... 18 družin mamic samohranilk.. 20 družin, ki životarijo na robu človeku vrednega življenja ... In 26 smrek, na katerih sem z lastnimi, premrlimi rokami prižgala luči ... kot odraz upanja in vere v človeka ...
Ko sem ob 7.30 zjutraj odklepala stanovanje, vedoč da bo moj letošnji Božič v znamenju dela in bele halje, sem pomislila na topel objem sredi Pohorja ... Na vse tiste, ki so zjutraj, ko sem legla k počitku, odprli vrata in stali pred našimi darili ... nevedoč kod koga in kod kod - sem vedela ... Zame je bil BOŽIČ DANES.
Cel mesec smo se ukvarjali z akcijami, ki bi v nas budile človečnost ... In vsak dan me je vsaj enden od vas vprašal - no, Ninna, kako je .. se že počutiš kot Človek?
Danes lahko rečem le eno - Danes sem v svojih očeh Človek. In počutim se kot Človek ... A ne zaradi sebe, temveč zaradi vseh vas, ki ste mi to omogočili ... Zaradi vseh smsov, ki so me našli (kljub temu, da nismo na noben paket napisali, od kod je) ... vseh mailov ... in vseh toplih besed vas, ki ste (anonimni) z menoj prebedeli noč ...
Biti Človek je lahko odločitev posameznika, a vztrajanje v tej zgodbi je nemalokrat povezano predvsem z dejstvom, da so TO tudi ljudje okrog tebe ... Saj se le na ta način lahko človečnost prestopi meje zakompleksanega kapitalizma, kjer višine mojih pet v večini primerov višje od veličine moralnih standardov mase ljudi, ki pravzaprav oblikujejo naš svet ...
In ko se dan preveša v noč ... Ko se telefon šibi pod težo smsov tistih, ki se pridužujete naši akciji in tistih, ki me (nas) preprosto podpirate ... in tistih, ki si samo želite minuto z menoj ... Ko v soju svoje utripajoče smreke pišem te besede ob kozarcu vina - si mislim ... Še je upanje .. Še je upanje za vse nas ... Danes zaradi vseh 40 gozdarjev in njihovih žena, zaradi 11 gospodinj in 2 "gigantov", ki so omogočili, da sem še eno leto izpolnila svojo otroško idejo - biti Božiček za en dan ... Letos je bila ta noč popolna ...
Zadržimo to upanje ... Vsak dan posebej ....
HVALA VAM: Jože C, Adel, Enis, Andrija, Jože K, Jožef N, Miloš, Radovan, Amel, Đuro, Venčeslav, Ivan, Budja, Ivči in drugi ... Vsi možje, ki ste danes meni in predvsem sebi dokazali, da je v vas toliko človečnosti, da lahko z njo preprlavite moje ljubo Pohorje ...!
HVALA VAM: Anica, Marija, Manja, Milica, Rozika, Nives, Nuša, Valerija, Mimica, Majda in Tilka
Dokazale ste, da se z delovno roko lahko spreminja svet - tudi zaradi vas smo ga danes!
