NASMEH, NASMEH, NASMEH
NinnaKK
Ponedeljek v vsej svoji pregovorni sivini, se je začel z
malce kislim nasmehom, ko sem že navsezgodaj ugotovila, da prehlad še vedno
stiska moje grlo in bolj ali manj onemogoča normalno komunikacijo (ali vsaj
redukcijo besed) – da o poplavi iz nosu, ki je primerljiva z lansko povodnjo na
Koroškem, ne izgubljam besed.
Ob pogledu v ogledalo – lasje niso stali kot bi morali, koža
je bila neke čudne sivaste barve (Jupol bi zanjo zagotovo iznašel kakšno super
zveneče ime), na povsem nestrateških mestih so se nakazovali mozoljčki ... hmmm
– kako naj se temu smejem ... A še preden sem se zavedela, sem pogledala bolje
v ogledalo, kjer imam že zadnjih nekaj mesecev napis »Smile ;)«, navila
Tabu-jev komad na ful ... ter presenečeno ugotovila, da z nameshom na obrazu
celo zgledam človeško ... in ja – celo lasje so potem izgledali manj štrleči
... (no ja, mogoče ima pri tem opraviti kaj tudi gumica v laseh ;))
Kot »resna« oseba sem tako že zjutraj napol zmrznjena korakala
na tlako javnega sektorja odločena, da danes vsakega obdarim s širokim nasmehom
(topla beseda je namreč glede na hripavost ostala utopija nekje do popoldneva,
ko so začeli delovati vsi Lekadoli, ingver in C+). Kot vsak ponedeljek zadnjih nekaj mesecev sem
kupila 5 štručk in jih nastavila na klop »mojim klošarjem«. Ob toplejših dnevih
jim dajem vedno osebno, a v mrazu jeseni in zime, so moja jutranja pota za njih
prezgodnja in so takrat, ko se »poštempljam« v službi v veliki večini še varno
skriti v zavetiščih ... To je moj mali ponedeljkov ritual – in vedno znova se
mi ob tem otopli srce ... In toplo srce se ponavadi zrcali skozi – NASMEH.
Že navsezgodaj zjutraj sem tako velik del mojih kolegov,
prijateljev v megleno ponedeljkovo jutro
pospremila s šaljivim smsom, v katerem sem
obljubljala gratis glajenje gub v primeru prekomernega smeha – ter naletela
na 100% pozitiven odziv. Še več, presenečena sem bila, da so bili vsi odgovori
v enako šaljivem tonu, ki mi je dal zalet.
Od srca me je tako nasmejal že zgodnji jutranji sms,
ali nasmehi veljajo pred ali po prvi jutranji kavi in še zgodnejši iskren
nasmeh ena na ena. Pa topel
pogovor nekje na hladnem hodniku našega oddelka z vodjo prostovoljcev – Karmen ...
Ko sva samo stali nekaj minut in se pogovarjali o vrednotah, o smislu decembra
in za 5 minut pozabili na večno hitenje, ki nas vedno bolj razčlovečuje ... Nasmejalo me je začudenje
sodelavcev, da sem na ponedeljkovo jutro nasmejana do ušes (saj ne, da drugače
ne bi bila – a v resnici obstaja velika premo sorazmerna povezanost s količino
popite kave). Pa sms iz osrčja Ljubljane z vicem, ki me je tako nasmejal, da
sem spoznala, da imam v resnici več trebušnih mišic, kot sem mislila. Hvala,
Gašper. Kava v garderobi, nasmehi preko
mize in nasmeški izpod čela. Nasmejale do ušes so me vaše slike in slikice – od
nasmehov otrok, odraslih .. do nasmehov domačih živali. Prav poseben nasmešek pa
je priklical na obraz klic simpatične profesorice slovenščine, ki je potrdila,
da za nami in z nami stoji CELOTNA OŠ Malečnik – vsak dan naslednjih 30 dni in
da so se že oborožili z našimi zbirni kartončki, srčki in plakati. To je bil
danes prav poseben nasmešek – topel, malce zmagoslaven, predvsem pa upanja
polen in upajo. Nasmešek je po dolgem času budilo tudi prebiranje strun moje
črne kitare (ne vem sicer, ali so se s tem strinjali moji sosedje, saj posluh
ni ravno moja vrlina), ko sem se utrujena od današnjega dneva zavlekla v moj »brlog«
... Nasmeh mi je pravzaprav priklicala
tudi misel na špinačo oz. dogovor zanjo (ki je itak propadel ;)) - jap, tisto
zeleno, gosto špinačo naše mladosti, ki smo jo kot otroci pljuvali vse naokoli,
v odrasli dobi pa postaja sinonim zdravja, nostalgije in neke ideje o podoživljanju otroštva .. No, ta špinača (ki
je ni bilo) je zbudila salve smeha, ki jih razen akterjev ni in ne bi razumel nihče (no – še opisani
verjetno ne).
Dejstvo je, da danes ni bil važen vzrok ... Pravzaprav
dostikart niti sam namen. Važen je bil akt smeha, ki je tekom dneva postajal
avtomazizem do te meje, da so se ustni kotički počasi in vztrajno vihali
navzgor ob skoraj vsakem dejanju ... ali bolje – so se pozabili zavihati
navzdol ...
Smeh ... Nasmeh .. Nasmešek ... V prav posebnem primeru celo
smehec narisan na »sticky notes«. O jaaa.... Bili so nasmehi danes –
prisiljeni, spontani, zmedeni, nerodni ... Pa tudi iskreni in presrečni. Vsak
posebej ni mogel ostati v spominu, je pa v spominu ostala energija, ki je
švigala iz oči v oči ... In nismo me osrečili nasmehi, pri katerih sem
pričakovala vsaj malo zaokrivljene ustnice – temveč tisti, ki so nepričakovano
dali mehkobo obrazom, od katerih ponavadi sije mrkoba. Predvsem pa sem danes ugotovila, da v velikem
odstotku nasmeh sicer ne reši težave – jo pa naredi znosnejšo (beri moj prehlad
;)), predvsem pa je trn v peti veliki večini mrkoglednežev, ki tvojo dobro vojo
secirajo do mikroskopskih potankosti.
Ampak priznam – ob brutalnem prehladu, nepregledni množici
pacientov, glasu, ki me je puščal na cedilu pogosteje kot nas vlada in tekanju
sem in tja, sem se včasih morala prav pošteno zamisliti in ukriviti ustnice. In
ravno, ko sem razmišljala, da me RES RES že bolijo smejalne mišice - in ne morem več, se je našel
kdo izmed vas, ki mi je čisto nedolžno poslal sms, posnel voice mail s
prašičjim smehom ali me preprosto s kakšno malenkostjo nezavedno spravil v
stanje ukrivljanja ustnic.
In morda me bo kdo vprašal – Ninna, ali si zaradi nasmehov
danes kaj bolj Človek? Morda ne v tvojih
očeh – sem pa v svojih ... saj sem brez dvoma danes večkrat našla v sebi in v
vseh ostalih tisto, kar sem že pozabila, da obstaja ... Pristno veselje, ki
šteje. In če sem danes komorkuli od vas, na kakršen koli način, vsaj za sekundo
ali dve naslikala nasmeh na obraz ... Potem je odgovor DA, POČUTIM SE BOLJ KOT
ČLOVEK ...
PS: In jutri se smejim naprej ... Saj z nasmehom skrijem
gubice in marskoga tako presenetim, da ostane – brez besed.
