NinnaKK
S premraženimi nogami sedim v hostlu zame najlepšega zimskega mesta - Češkem Krumlovu, kamor sem se odpravila iskat tisto pravo čarobnost božičnih trgov, ki jo lahko nudi le mesto njegovega kova ... Na začetku meseca se mi je zdelo, da bo letos čar decembra preprosto izpuhtel v delovnih obveznostih; predvsem pa v dežurstvih na praznične dni ... A nekako so se stvari poklopile in pot me je zanesla, kjer vedno diši po "trdelniku" s cimetom, tam kjer je kuhano vino po ceni izpred let in tam, kjer ozke ulice ponujajo čar, ki so ga velika mesta že davno izgubila. V mesto Švejkovih pivnic, Krtečka in Eggenberga ...
Mesto, ki je pravzaprav mestece takoj za avstrijsko mejo, ni okrašeno s kičastimi utripajočimi lučmi, temveč mu ves božični čar daje mehka svetloba svetilk izpred nekaj stoletij. V mrzlem severnem vetru se v svoji igri vrtinčijo snežinke, ki se na mrzlem nostu niti raztapljajo ne ... Zdi se, da energija mojega najljubšega mesta vrača energijo, ki je počasi fizično pojenjala, ko sem v zadnjih tednih razpeta med službo, obema faxoma, Humanitarčkom in osebnim življenjem žonglirala z urami spanja (te so najbolj trpele), hitrimi "kavicami", instant učenjem ...
Poleg topline, ki sem si jo dovolila čutiti od prvega dneva naše akcije, se je tako danes vame naselil tisti čisto posebni predbožični duh, ki je prižigal iskrice v mojih očeh (no, malo so se svetlikale tudi od mraza in kuhanega vina)...
Sem namreč ena izmed tistih ljudi, ki še vedno ob vsaki rdeči zarji
vzkline »glej – Miklavž peče piškote«, kot tipična petletnica. Ko smo zastavljali akcijo, smo
razmišljali, ali je Miklavž sploh še dovolj »in«, da bi današnjim otrokom
prinašal tisto veselje, ki so ga je prinašal nam ...
Mene Miklavž vedno spominja na obdobje, ki je dišalo po
mandarinah – tistem rezkem, kislem vonju, ob katerem še danes pomislim na
toplino praznikov. Spominja me na rožiče, ki jih kot otrok nisem marala, a jih
že nekaj let nostalgično iščem po vsem božičnih sejmih, saj so zame rožiči kot
za Kafko tisti razmočen kos magdalenice v žlički čaja. Spominja me na cenene
čokoladne parkeljne, ki jih pravzaprav nisem nikoli odvijala (tako kot ne
božičkov, zajčkov, ...) ter čakala, da so postali gojišče za molje.
Letošnja dnevna akcija je želela dišati točno tako –
mandarinsko nedolžno. In glede na to, da sem letos tako na božični večer kot na
silvestrovo v službi, v službi ljudi in za ljudi ... sem del božičnega duha
želela ujeti vsaj v tem miklavževem dnevu. Tako smo se vsi 3 »glavni«
Humanitarčki lotili akcije malce drugače ...
Že dan pred mojim odhodom na Češko smo pakirali paketke –
male pakete toplih nogavičk, toplih rokavičk, mehkih jopic, mandarin in igračk
... Vsak od nas je zapakiral 3 pakete za 3 ljudi, ki jim sedanja socialno
ekonomska situacija ne omogoča začutiti tega dneva ... Oziroma jih morda
spominja ravno na tisto, česar nimajo – materialni primanjkljaj, čeprav imajo
srčne širine morda več kot mi vsi...
Moji paketi so bili namenjeni 3 starostnim skupinam –
svetlolasi deklici, mamice samohranilke, prijateljici in Ivanu.
Imenujemo za potrebe tega bloga to svetlolaso bitje Lana. Je
dekletce mamice samohranilke, ki jima je bilo v življenju postlano predvsem s
trnjem – pa vedno nekako zmoreta. Nasmejani držita druga z drugo, kljubujeta
vsem udarcem usode kot dve trdni skali v razburkanem morju. Pripravljati
paketek je bilo pravo veselje – od pisemca zanjo, ki ga je napisal »Miklavž«,
do pakiranja tople bundice, rokavičk, nogavičk, Kirby-a, ki poje – a pri meni
že dolgooo ni bil več pocrkljan. Na koncu pa seveda še obvezna čokolada, ki se
ji nisem mogla upreti ... In tipičen mehek medvedek ... In da je paket prišel na TOČNO današnji dan, se imam zahvaliti človeku, ki mu dobrodelnosti nikoli ne bi pripisali, a me tako kot velik del mojih prijateljev vsak dan naše akcije vedno znova preseneča ...
Drugi paketek je bil za mojo drago Andrejo in je bil oddan nekaj dni prej, saj sem želela zagotoviti, da ga bo uspela do Miklavža dvigniti (moderne delovne punce, pač ;)) ... Je ena tistih
prijateljic, ki jih lahko samo občuduješ v življenju, saj te vedno znova
naučijo, kako se da živeti od vrednot in za vrednote. Od srca in za srce. Nisem
ji pošiljala čokolade – temveč knjigo ... Ne katerokoli knjigo, ampak eno izmed
mojih najljubših in sicer Zola Lurd, staro 60 let. Vem, da jo bo presenetilo,
saj je tako kot jaz ena tistih ljudi, ki cenijo vonj pisane knjige ... mehko
šelestenje listov ... in neopisljiv občutek odpiranja novih svetov z vsako
stranjo.(naknadno sem ugotovila, da niti vedela nisem, da je Zola tudi njen najljubiši pisatelj) ...
Tretji paket je bil
za Ivana ... O katerem pravzaprav ne vem veliko – spoznala sem ga v eni od
naših akcij in je eden od tistih simpatičnih starčkov, ki te vedno pričakajo s
kozarcem (okrušenim, z debelim dnom) vina in nasmehom. Vedno me pokliče za
Božič in rojstni dan (in pravzaprav se sprašujem, kako si ga vedno znova
zapomni, saj si ga brez facebooka ne zapomni niti 20% mojih prijateljev). Vsako leto 3 leta za povrstjo. To so eni
tistih pogovorov, v katerih si ne poveš veliko – a se po njih počutiš
izpolnjen. Poslala sem mu fige, suho sadje v tisoč in eni izvedbi, velikooo
milko s celimi lešniki in »štrikane« zokne. Le-ti niso bili zadnji modni hit in
daleč od perfecije, ki jo je zmožna splesti moja babica. A bili so moje ročno
delo, ki sem ga »pacala« lansko zimo, a mi nikakor ni uspelo odposlati ali odnesti - tako da me je prehitro lani ujelo poletje. Če si malce zamižal, sta bili obe
nogavici celo enaki (ampak si res moral pripreti oči – močno).
Doživetje, sem podarila prav posebni osebi, ki se bo v teh zapisih našla, če se bo hotela (:) ) - dišalo je po "horki medovini", mrzlem večeru, božičnih pesmih in pečenem krompirčku (naj se gre solit "škrob free dieta"). V to doživetje je bil skrit predvsem čas, ki mi ga v zadnjem času vedno bolj primanjkuje - do te mere, da se včasih sprašujem, zakaj ljudje, ki hodijo ob meni in z menoj preprosto ne dobijo Nobelove nagrade za vztrajnost in lojalnost ...
Malenkosti(ja, nisem mogla brez njih), s katerimi sem želela poistovetiti vzgib Miklavža, sem že dan prej skrila v rjave vrečke, napolnjene z domačimi krhlji, ovite v dobre misli in jih podarila tistim, ki so v zadnjih tednih, mesecih, letih postali del mojega vsakdana ...
A ker so vsi paketki odromali že dan prej – me je notranji zgib
vodil v dejanja, ki v sklopu dnevne akcije, saj si nisem mogla dovoliti, da
regionalna odmaknjenost pravzaprav vpliva na samo akcijo ... Tako sta z menoj na mrzlo Češko romala še dodaten šal, rokavice in nekaj evrov več - za katere čakam, da jih ob večernem sprehodu podarim tistim, ki se mi bodo najbolj usedli v srce ...
Danes mi tako ni težko podoživeti pravega decembrskega duha ... Predvsem pa se mi zdi, da so se nasmehi zadnjega tedna počasi začeli vračati ... da se tu in tam kakšno dejanje vrne tudi meni sami - pa naj bo to v obliki kosila / zajtrka, ki ga vedno znova pozabim jesti ... tople kave, brez katere ne morem funkcionirati ... smsov, ki jih ne pričakujem ... ali preprosto zaradi občutka, da imam ob sebi ljudi, ki stojijo za menoj tudi, ko od utrujenosti mešam dneve in pozabim vrniti klic ... In počasi se zdi, da dobro rojeva dobro ... ter se počasi in vztrajno v mojo okolico plazi zametek decembrske topline, ki sem jo tako zelo pogrešala ...
