NEKOGA MORAŠ IMETI RAD
NinnaKK
Imeti rad – ali prvi dan naše akcije … In pričakujoča lačna
praznina bloga, ki zahteva, da nanj izlijem svoj dan …
Vedela sem za nalogo … a sem se že ob 00:005 znašla pred
dilemo, komu poslati sms, komu povedati, da ga imam rada … jih je tako malo?
Jih je tako veliko? Bodo razumeli, ali me bodo stanovksi kolegi napotili »tja
preko železnice« , nestanovski pa samo skomignili »češ še zadnja kaplja razuma
jo je zapustila«. Se splača tvegati? Izpustimo tukaj tiste, ki to vedo in je "rad imeti" pravzaprav veliko premila beseda - ti so iz tega zapisa izpuščeni ...
Kaj pravzaprav pomeni imeti rad?
Hmmm na prvo žogo - preprosto ... Zase vem, da imam rada Pohorje. Že od prvega dne, ko sem kot brucka stopila v
Maribor in se je kot mogočno obzidje bočilo pred menoj v vseh barvah palete, ki
jo lahko naslika jesen. V letih se je ljubezen stopnjevala do te meje, da je
Pohorje postalo pribežališče v vseh trenutkih mojega življenja – z njegovimi
gozdovi sem delila solze razočaranja nad propadlimi zvezami, ki so se takrat
zdele »tiste prave« … Tam sem se skrivala s knjigami, polnimi faktografije, ki
je v utrujene možgane nikakor nisem mogla spraviti v mestnem smogu. Tam sem
iskala mir pred ponorelim vsakdanom … Tam sem našla upanje, vero in motivacijo
… In tam sem odkrila, da sem zaljubljena v gorsko kolesarjenje. Nič kolikorat sem
na tisoč in eno socialno omrežje zapisala »Rada mam Pohorje«. A ni samo Pohorje – rada imam pravzaprav tudi
Kamniško – Savinjske Alpe, ki bodo v mojem srcu vedno Savinjske (brez zamere
Notranjci ;)). Ojstrico s svojo neponovljivo energijo. Dolino Korošice, kjer se
v objemu gora počutim povsem varno. Rada imam Mojstrano. Pa Vrata. Stol. Vsa
hribovja in gorovja naše domovine. A rada imam tudi modrino morja … Veter v
laseh, ko se s kajtom zapodim v sfere svobode, ki jih razume samo tisti, ki je
kdaj izkusil pravi floapy jump. Rada imam pravzaprav Slovenijo. In tega me ni
sram povedati … Vsakič znova, ko se vračam iz Milana, Trsta, Brnika avto
napoljnjuje »Zelena dežela«, ki je pravzaprav daleč od mojega glasbenega okusa
… A jo imam rada.
A ko pride do ljudi – se zatakne. Zmedeno sem polovico dneva zrla v
telefon, ne da bi točno vedela, kaj naj z njim naredim (načeloma teh težav
nimam, saj sem verjetno eden redkih porabnikov > 1000 sms/ mesec).
Prva
smsa sta bila namenjena tistima dvema glavnima akterjema, ki sta z menoj v tej
akciji. S katerima smo prebedeli noči, vsak na svoji strani računalnika in vsak
zase iskali smisel in vrednost božičnega časa. Tistima dvema, ki me
ničkolikorat spravita ob živce, ker pozabita dvignit telefon ravno v najbolj
ključnem trenutku. T
In šele ko sem vsakemu posebej poslala sms, sem ugotovila,
da jima tega nisem še nikoli povedala - v več letih našega poznanstva. Nekje tu vmes, med tipkanjem smsa (priznam –
ob 1.00 ponoči resnično nisem klicala ljudi na druge konce sveta), sta prisla
dva sms-a dveh mojih prijateljic. Eni, ki se v Beogradu trudi širiti
Humanitarčka (in je ena zgoraj omenjenih) in drugi od simpatične, dobrosrčne
»karitas« medicinske sestre, ki je napisala verjetno najlepši stavek tega dneva "Rada te imam, ker si <3 od človeka".
Tretji sms je bil moji mami. Tisti eni in edini mami, ki se
ji imam zahvaliti, da sem tu, kjer sem. Da sem vsemu in vsem navkljub zrasla v
pošteno, delovno dekle in si izborila svoj prostor pod soncem. Tisti mami, ki
me še vedno okara, da naj že vendar moj najljubši pulover vržem stran, saj je
čisto razvlečen. Tisti mami, ki mi vsakič posteže s kopico (ne)uporabnih
nasvetov, ki jih znajo s takšno gostoto v minuti natrostiti samo mame. In tisti
eni in edini mami … MOJI MAMI. Ne spomnim se, kdaj sem ji nazadnje poslala tak
sms (če sploh … in če ne štejemo materinskih dnevov in dnevov žena).
In takoj za njo mojemu "malemu" bratcu, ki je v vseh letih postal že kar velik brat. Eden tistih bratov, na katere si upravičeno ponosen in čez leta pozabiš, da je v študentskih časih popil vso tvoje mleko, pozabil napolnit hladilnik in je vedno potreboval drobiž za vlak ...
Peti sms je bil namenjen osebi, ki mi je stala ob strani v
tej zgodbi bolj, kot bi bilo potrebno. Naslednji sms, pa je bil pravzaprav sklop treh
smsov trem ljudem, za katere vem, da se lahko kadarkoli zanesem na njih, a
včasih to malce pozabim. Med nami so kilometri in ure, včasih neprimerni in
nečloveške ure turnosov in zasebnih dram, različni jeziki in različni časovni
pasovi. A vsa ta leta smo stali in obstali skupaj; včasih bolj, včasih manj. In
ne glede na vse, kar se je in se bo zgodilo – bodo vstali in obstali ...
Tu nekje se je klopčič začel razvijati – v preštevanju top
5, sem ugotovila, da jih je morda več kot 5 in da si pravzaprav vsi zaslužijo,
da jim povem, kako dragocen del mojih dni so, čeprav mi nikakor ne uspe na
toliko kav, kot bi hoteli ... čeprav že pol leta hodim na obisk in čeprav sem
že neštetokrat prestavila obljubljeno kosilo ... Priznam – nisem jih štela in
jih številčila, verjetno jih je bilo okrog 10. Tistih nekaj, ki je danes prejelo moje sporočilo – vsako
napisano zase in samo zanj, je moj TOP.
In odzivi?
Tisti pravi - so bili topli. Odkriti. Vračali so prejeto. Med njimi so bili tudi posamezniki, ki so sporočila ignorirali. Nekateri pričakovano, drugi nepričakovano ... In ko smo primerjali svoje odzive smo vsi skupaj ugotovili, da so temu verjetno botrovala presenečenja in nelagodje ...
Ko sem zvečer na Majino in Aleševo pobudo uspela pokukat v naš email sem ugotovila, da ste imeli podobne izkušnje tudi vi ... V mail boxu je bilo natanko 34 sporočil z vašimi izkušnjami in navdušenjem nad tem, da ste imeli akcijo dostikrat tudi za izgovor, da ste lahko nekomu povedali, da ste hvaležni, da je del vaših dni. To je štelo. To šteje. Kajti včasih je najtežje to narediti do ljudi, do katerih resnično čutimo to ...
Smsi, klici niso rešili dneva ... Niso rešili življenj .. So pa na
svoj povsem način simbolični
poudarili začetek decembra in potrdili dejstvo, da v vsakdanjem življenju med
nenehim hitenjem, vsakodnevnimi obveznostmi in tisočimi težavami, ki si jih po
večini ustvarimo sami – premalokrat pomislimo, da je prva vrednost našega
življenja pravzaprav tista, ki nam jo daje bližina ljudi. Ne vedno le bližina partnerstva, ampak tista topla
preprosta toplina, ki jo lahko brez seksualnega naboja in globljih želja daje
le – Človek Človeku.
