DAN 22 : TAKO JE ... KO SE POČUTIŠ KOT ČLOVEK

Dan, ki ga sanjaš ...

NinnaKK

Že od nekdaj sem "božični človek" ... ena tistih, ki komaj čaka na začetek decembra, ko se po mestih razbohotijo (včasih kičaste) lučke in je v zraku  malce kiselkast vonj kuhanega vina (do kozarčka katerega še vedno nisem uspela prit) ... Vse skupaj me spominja na čas, ki nas sili k bližini, za katero marsikdaj ne najdemo več časa ...

Vsako leto tako v predbožičnih dneh iščem davno izgubljeno človečnost v ljudjeh, ki me obkrožajo - in nemalokrat tudi v sebi sami. 

Letošnji december je tako že od začetka namensko dišal po tisočih malih dejanjih, s katerimi smo živeli to toplino, s katerimi smo poskusili vrniti davno izgubljene oz. pozabljene ideale ... Vsaka od akcij je v mesnati kepi žil, ki bije svoj boj za pektoralnimi miščicami, budila tople občutke ... a nič - prav nič, ni bilo primerljivo z današnjo nočjo ... Ko sem za eno noč postala čisto pravi Božiček ..

Ko sem se zvečer odpravljala spat (trdno odločena, da zaspim že ob 21.00, a so bili smsi, sporočila in ves zunanji svet preglasen), sem bila živčna kot majhen otrok pred prvim potovanjem na morje. Polovico popoldneva sem na dnu omare iskala svojo majico z motivom Božičkovega palčka, ki sem jo na vsak način želela imeti oblečeno (in na katero se nisem spomnila vse do petka in oddaje Dobro jutro, v kateri je voditelj dobesedno ukradel moj "look" ... vsaj nisem edina tako nora v Mariboru ;))  ... Žal je bila mikica kar naenkrat par številk prevelika (se je raztegnila ali sem se jaz skrčila?), a to mojega razpoloženja ni skalilo ... Odločena, da jo preprosto zamenjam za živo rdeč plašč, rdečo božično kapo in črne škornje - sem se počutila skorajda kot Miss Santa Claus... Še preden sem pravzaprav zatisnila oči, je ura odbila 2.00 in iz čas je bil za jutranjo kavo in dan D ... Priznam, da je moja energija tako vsaj malce omilila moj izgled, ki bi mi ga zavidala vsaka povprečna avstralska koala (mislim predvsem "eye look")...

Bomo zmogli?

Bomo dosegli namen?

Kaj vse sploh lahko gre narobe?

Ob 2. 30 uri smo se s terencem podali v osrčje Pohorskih gozdov k lesarju (in ki na svojo željo ostaja neimenovan, kljub temu, da bi mu najraje zapela hvalnico), ki nam je obljubil 30 smrekic - vsako lično okrašeno in opremljene z lučkami, ki delujejo na baterije. Stale so tam, zložene kot na razprodaji in kot v opomin, da kapitalizem lahko še vedno rojeva dobre ljudi ... Tam nas je od predvidenih 8 delavcev obrata čakalo več kot 40 nasmejanih, neobritih obrazov mož, ki so bili navajeni trdega dela - a so danes stali tu, pripravljeni, da z nami delijo božični duh ... V mojem srcu se je nekaj premaknilo, ko sem stala med 40 delavci - edina ženska ... Ko sem bila obkrožena z zdelanimi rokami, razbrzadano kožo in napol plešastimi glavami ljudi, ki so v svojem življenju izkusili trdoto, žulje in pomanjkanje ... Njihova slovenščina je bila vse prej kot popolna, a v tej (za december topli) noči smo stali tam - smejoči, polni elana ... Človek ob človeku. Človek za Človeka.

Naložili smo smreke v 4 terence in krenili na pot. Na poti sta se konvoju pridružila tudi dva kombija z ozimnico, ki so jo darovali vsi mali in veliki pohorski (in kozjaški) kmetje ... Za našim konvojem sta se na pot odpravila še dva kombija polna drv za ozimno, ki so jih lično povezali z velikimi rdečimi pentljami ... za trenutek sem pomislila, da bi bil še Unprofor malce ljubosumen na nas ...  

Ko smo se vzpenjali proti Šmartnem na Pohorju ... Ko je ura kazala nekje 3.10 minut ... Ko je moj voznik Adel rekel "ovo je za tebe dotorice" in zavrtel tisočkrat slišani, zlajnani in v drugačnih okoliščinah osovraženi komad "All i want for christmas", se mi je v očeh nabrala kopica solz, ki jih nisem znala več skriti ... Tista iskrena solza sreče, da še obstajajo ljudje, ki verjamemjo v dobro .. Tista solzica (no, saj jih je bilo več kot ena), v katero je bila skrita vsa utrujenost preteklega meseca, pomešana z osebnimi dramami in boji, ki sem jim kljubovala, da sem bila danes tu ...

4,5 ure smo delali... Roke so smrdele po smoli ... Moji sveže namanikirani nohti so razpokali v celoti (pa tocno 3 x na leto jih uspem imeti zamnikirane) ... Deodorant je odpovedal sodelovanje že po eni uri ... in rokavice so dobile luknjo skoz in skoz ... - a delali smo srcem ... (in jaz sem uradno naredila sprejem med gozdarje - čeprav me bo musklfiber danes ubil" in bodo jutri moje dlani prekrite z žulji)

30 krat smo pripeljali pred hišo, raztovorili smrekico na ličnem lesenem podstavku in jo odnesli pred vrata ... Marsikdaj nas je pospremilo histerično lajanje psov in psom podobnih zverinam (kakšna je razlika med psom in volkom? ;) pomoči so si bili presenetljivo podobni)... Pod smreko smo nato postavili paket ozimnice, ki so ga pripravile "moje" kmečke žene in se je šibil od marmelad, orehov, potic, mleka, moke, suhih mesnin, vse varno zaprto v velike lesene zaboje ... (sama sem v vsak zaboj dodala še dišeč Barcaffee - ja, v čisto vsakega ... moj prispevek ... )

Ko smo pripravili vse in se je smreka bohotila v nočnem vetru - sem lahko pri vsaki smrekici pritisnila gumb (pač, Ninna - mali otrok) in razsvetlile so jo lučke ... Vedeli smo, da baterije držijo le slabih 10 ur in nato zahtevajo polnjenje - a že tisti trenutek je bil magičen ... Njihova svetloba je zarezala v mraz okoliških gozdov in metala mehko svetlobo na mariskod dotrajan omet hiše, pred katero smo stali ... A zdelo se je, da imam s pritiskom na gumb možnost, da vsaj za trenutek zanetim pravljico ...

Vsak občutek, znova in znova je bil - na meji ekstaze ... Primerljiv z občutkom, ko ujameš popoln veter in se s kajtom dvigneš daleč nad razpenjene valove ... 

Nismo potrebovali bleščečih oči ... Nismo potrebovali stiskov rok ... Vsem našim "obdarovancem" smo polepšali jutro brez tistega vedno prisotnega sramu v očeh, ki se le malokrat zmore skriti za čisto hvaležnost ... Vsak naš paket je imel spročilce " ... ker verjamete v dobro ... in jaz verjamem z vami in za vas ... Božiček" ... Naj bo Božiček za njih kdorkoli ... A preprosto že od začetka našega delovanja poskušamo zaščititi osebno integriteto ljudi, ki jih usoda pahne na rob z anonimnostjo ... Nemalokrat smo namreč naleteli na sram, neordnosti in izmikanje pogledom - zato nam je ta akcija še posebej pomembna. Saj tudi Božiček na božično jutro ne stoji pred smreko in čaka na zahvalo ;) ;)

Prečesali smo Pohorske obronke vse do Dravograda - po blatu, po ozkih stezah, do hiš prepotrebnih obnove in v jutranjem svitu zadnjih 7 smrekic postavili še v strnjenih naseljih, kjer je bila naloga bistveno bolj zapletena ... Si predstavljate tihotapljenje smreke v blok, postavitev pred vrata skupaj z velikim zabojem ozimice .."  A smo uspeli ... Le, da smo zaradi varnosti v teh primerih vedno pozvonili - in nato stekli stran kot majhni otroci ... Hihitajoči, smejoči ... In prisežem - zdelo se je, da se za nami širi vonj božiča ...

Le enkrat, tam sredi temne Lobnice, naš efekt presenečenja ni uspel, saj je mešan hišni pes uspel zbuditi "glavo družine" - in preden sem se zavedala, je na pragu star gospodar z nič kaj prijaznim pogledom v očeh (bi ga imeli vi, če bi vam na dvorišču stali trije tujci ... od tega ena blondinka z božičkovo kapo v histerično rdečem plaščku) ... Po prigovarjanju, razlaganju smo se le izognili zagorženem klicu na policijo in bili povabljeni celo na topel čaj ... Ko smo se vračali k avtu in sem prižgala lučke na smrekici (bila je ravno magična št. 15), sem začutila, da je na moje rame legla težka, delavna roka človeka, vajenega vseh udarcev usode. Ko me je stisnil v medvedji objem, v katerem sem se (kljub svojim 175 cm) izgubila kot majhno pišče sredi širnega polja, sem začutila bližino Človeka. Bil je to objem hvaležnosti - ker bo lahko otrokom nudil dostojno božično večerjo, nekaj malega daril, ker bo lahko ženi skuhal "pravi Barcaffe" ... Hvaležnost, da smo se "spomnili" ... Hvaležnost, da smo zbudili le njega ...  Njegov objem je bil kot skala ... In tisti trenutek sem bila vesela, da smo do sedaj uspeli ostala darila razvoziti povsem anonimno ... - mojemu srčku je že s tem objemom zmanjkalo prostora za kopičenje vseh pozitivnih čustev ... Franci, ki tega zaradi odsotnosti interneta najbrž ne boš prebral - HVALA. Ker si me v mrzlem jutru zadnje adventen nedelje stisnil k sebi, kot lahko stisne le Človek Človeka.

Bilo je ...

30 smrekic s 30 ozimnicami.

20 samostojnih ozimnic.

30 kubikov drv za mrzle zimske noči.

Vsega skupaj 80 družin, ki smo jih izbrali na podlagi socialne službe in katerih zgodbe so se mi zarile v srce kot težke puščice človeške krutosti ... Od tega 42 starostnikov, ki živijo sami ... 18 družin mamic samohranilk.. 20 družin, ki životarijo na robu človeku vrednega življenja ... In 26 smrek, na katerih sem z lastnimi, premrlimi rokami prižgala luči ... kot odraz upanja in vere v človeka ...

Ko sem ob 7.30 zjutraj odklepala stanovanje, vedoč da bo moj letošnji Božič v znamenju dela in bele halje, sem pomislila na topel objem sredi Pohorja ... Na vse tiste, ki so zjutraj, ko sem legla k počitku, odprli vrata in stali pred našimi darili ... nevedoč kod koga in kod kod  - sem vedela ... Zame je bil BOŽIČ DANES.

Cel mesec smo se ukvarjali z akcijami, ki bi v nas budile človečnost ... In vsak dan me je vsaj enden od vas vprašal - no, Ninna, kako je .. se že počutiš kot Človek?

Danes lahko rečem le eno - Danes sem v svojih očeh Človek. In počutim se kot Človek ... A ne zaradi sebe, temveč zaradi vseh vas, ki ste mi to omogočili ... Zaradi vseh smsov, ki so me našli (kljub temu, da nismo na noben paket napisali, od kod je) ... vseh mailov ... in vseh toplih besed vas, ki ste (anonimni) z menoj prebedeli noč ...

Biti Človek je lahko odločitev posameznika, a vztrajanje v tej zgodbi je nemalokrat povezano predvsem z dejstvom, da so TO tudi ljudje okrog tebe ... Saj se le na ta način lahko človečnost prestopi meje zakompleksanega kapitalizma, kjer  višine mojih pet v večini primerov višje od veličine moralnih standardov mase ljudi, ki pravzaprav oblikujejo naš svet ...

In ko se dan preveša v noč ... Ko se telefon šibi pod težo smsov tistih, ki se pridužujete naši akciji in tistih, ki me (nas) preprosto podpirate ... in tistih, ki  si samo želite minuto z menoj ...  Ko v soju svoje utripajoče smreke pišem te besede ob kozarcu vina - si mislim ... Še je upanje .. Še je upanje za vse nas ... Danes zaradi vseh 40 gozdarjev in njihovih žena, zaradi 11 gospodinj in 2 "gigantov", ki so omogočili, da sem še eno leto izpolnila svojo otroško idejo - biti Božiček  za en dan ... Letos je bila ta noč popolna ...

Zadržimo to upanje ... Vsak dan posebej .... 

HVALA VAM: Jože C, Adel, Enis, Andrija, Jože K, Jožef N, Miloš, Radovan, Amel, Đuro, Venčeslav, Ivan, Budja, Ivči in drugi  ... Vsi možje, ki ste danes meni in predvsem sebi dokazali, da je v vas toliko človečnosti, da lahko z njo preprlavite moje ljubo Pohorje ...!

HVALA VAM: Anica, Marija, Manja, Milica, Rozika, Nives, Nuša, Valerija, Mimica, Majda in Tilka 

Dokazale ste, da se z delovno roko lahko spreminja svet - tudi zaradi vas smo ga danes!

DAN 11 - DAN 17: HUMANITARCEK ZAZIVI

NinnaKK

Ko danes pišem blog in poskušam urediti svoje misli, mi pravzaprav ni jasno, kaj in kako je Humanitarček čez noč zrasel in prerasel vse naše ideje, sanje, upe ... V marsičem je postal večji od nas samih in na trenutke se zazdi, da je oživel v srcih vseh tistih, ki nas berete, podpirate, z nami delite svoje misli, želje, dogodivščine ...

Dnevne akcije so tako postale stalnica naših dni, a v razsežnosti, ki si je v začetku nismo predstavljali ...

Povzetek lahko tako strnem v preprosto navdušenje nad srčnostjo in solzicami v očeh, ki mi jih budijo mala dejanja malih ljudi, ki pred mojimi očmi rastejo v velika ...

30 smrekic ...

Da, prav ste prebrali. Na željo neimenovano lesno podjetje nam je podarilo 30 čisto pravih, svežih, po gozdu dišečih smrekic, ki jih bomo okrašene z lučkami in naravnimi okraski podarili 30 posameznikom in družinam, ki si je ne morejo privoščiti ... V noči iz ponedeljka na torek (23 - 24. 12) bomo tako razvozili naš božični tovor med 20 starostnikov, za katere vemo, da bo to najverjetneje ena izmed zadnjih v njihovem življenju ... 10 pa jih bo romalo med družine, ki si je zaradi socialne stiske ne morejo privoščiti ... Smreke bodo tako stale na dvoriščih, v blokih, na kmetijah in domačijah ...

50 ozimnic ...

30 skladovnic drv z veliko rdečo pentljo za 30 prezeblih družin ...

90 kg hrane za živali na Štakerskem in 80 na Notranjskem ...

40 božičkovih paketkov za male junake ...

Paketi za mladinski dom ...

Nepregledna množica rjuh, odej, brisač in posteljnine za Zavetišče za brezdomce Maribor ...

Ogromne škatle igrač, ki čakajo na varne hiše ...

Še večje škatle zdravil za brezplačno ambulanto ...

Nogavice, šali, rokavice ...

Številke se kopičijo skupaj z neprespanimi nočmi ... Z njimi se kopiči vaša in naša vera v dobroto, slogo in skupno moč ... Ostajamo in postajamo drug drugemo Ljudje ...

DAN 10: BORCI Z ROBA

BREZDOMCI

NinnaKK

Vedno sem jih imela po svoje rada ... In vsi, ki me poznajo bolje kot le moje ime vedo, da so bili že nekaj časa moja mala obsesija ... Eden tistih hobijev, ki je razumljiv le tebi, a se pravzaprav s tem niti ne obremenjuješ, saj v njem najdeš izpolnitev neke notranje praznine, ki je ne znaš, ne zmoreš in dostikrat niti nočeš pojasniti ...

Moja zgodba se je začela več kot sedem let nazaj, ko sem se dan za dnem vračala iz fakultete skozi mesto in magdalenski park,  sem vedno znova morala mimo njihovih od alkohola zabuhlih oči, za katerimi se je skrivala najbolj globoka žalost sveta. Tako kot večina ljudi, so mi zbujali neugodne občutke - nekaj med grozo in radovednostjo. Nekaj med usmiljenjem, pomilovanjem in silo, ki je želela raziskati njihove zgodbe. Pravega gnusa nisem pravzaprav začutila nikoli - čeprav se je zdelo skorajda nemogoče, da se ti ob vonjavah, ki so veli od njih, ne obrne želodec.

Nekega dne v 2. letniku sem se ustavila in jim ponudila kosilo. Takratni študentski boni so mi brez težav omogočali nakup dveh gromozanskih sendvičev in iz mojega stališča meni niso predstavljali stroška. Začudenje je bilo pristno. In sledilo mu je porogljivo "zraven se prileze se vincek". Kupila sem tudi tega - veliko dvolitrsko steklenico Ritoznojčana (za katerega še danes ne vem, kakšen okus ima). Šele takrat je bila druščina bolj kooperabilna... Razgovorili so se... in vino je res razvezalo dušo ...

Takrat se je začelo čudno prijateljstvo, ki to ni... Morda je bolj vez med dvema svetovoma. Tistim, v katerem živim sama.. In mrzlo ulico, ki sem ji v snežni brozgi poskušala ubežati. Konec drugega letnika sem začela pisati njihove zgodbe - marskido bi rekel "kaj boš z zgodbami pijancev, narkomanov"... A nikoli se nisem ozirala na te opazke.. Zame so bile to zgodbe, ki jih je napisalo življenje... Vsaka je imela svojo prikrito bolečino.. Večina se jih je rodila nenačrtovano, z eno napačno potezo, ki je kot porcelan zrušila tedanje življenje.. Bile so zgodbe o izdaji, neiskrenosti, nesrečni ljubezni, nasilju... Celo zgodbe o upanju. Bile so si različne, kot so si bili različne oči, ki so jih pripovedovale... Vedno na začetku nezaupljivo, nato vedno bolj suvereno. A v vsej različnosti so imele nekaj skupnega - dokočno vpetost v dno, iz katerega jih bo potegnila le smrt.

Presedela s ure in ure z njimi - zapisujoč zgodbe njihovega življenja... in za marsikatero se je zdelo, da bi bila lahko do neke točke moja lastna.. urejeno življenje, služba, družina - nato samo eno dejanje, morda lastna napaka, naivnost ali napaka koga drugega... in cesta je postala drugi dom... 

Zgodbe so se kopičile - danes jih je preko 40 ... a kot bi se z njimi kopičila teža njihovega življenja na moja ramena. 

Enkrat tedensko sem začela prazniti svojo kuhinjo in v malem ritualu ob sredah prinašati v Magdalenski park hrano in obvezno "litrco" ali dve. Dostikrat sem se srečala sama s svojo vestjo, ko sem v veleblagovnici kupovala alkoholne derivate, a vendarle sem kmalu ugotovila, da je to edina sreča, ki jo imajo... Zato sem jo na zgražanje vseh - podpirala. Želja "pomagati" je postala vedno močnejša...  mufini, kruh ni bil več dovolj... postala sem del tistih, ki smo breplačno delili svoje medicinsko znanje... 

Smrdeli so, marsikateri me je užalil... marsikdaj sem se vprašala, ali mi je tega potrebno... a potem je prišel nekdo, ki mi je stisnil roko... Ki me je pogledal v oči in rekel "dohtarca huala" .. Ali pa kdo, ki mi je čisto nepričakovano prinesel litrco - v zahvalo...

Tako sem začela "Zgodbe, ki jih piše ulica", a še niso ugledale luči sveta...

Z mislijo na njih, ki zmrzujejo pod mostovi... ki z bronhitisi prihajajo v ambulante splošne medicine in so v veliki meri deležni vsaj namrgodenih pogledov, če že ne česa drugega - s strani sobolnikov... kot tudi marsikaterega zdravstvenega delavca... Z mislijo na njih in na vse tiste, ki so se sprijaznili s tem, da so pozabljeni od sveta - sem jim začela posvečati svoj prosti čas...

In ta akcija je bila že od začetka namenjena njim - tistim "mojim" borcem iz roba družbe, ki kljubujejo mrazu zime in hladu človeške brezbrižnosti. Tistim "mojim", ki jih vsako zimo razredčita sneg in ledeni veter. Že jeseni smo tako začeli zbirati rokavice, nogavice, kape, šale, nahrbtnike, topla obačila ... Želeli smo jim pripraviti "survival kit" ali "nahrbtnik preživetja", v akterega bi dodali tudi astro folijo za zaščito pred mrazom. In tako se je že tedne pred dnevom D v moji mali "gobi", kot pravim svojemu stanovanju, začela kopičiti nepregledna množica toplih oblačil, rokavic, nogavic ... Polnil se je balkon, polnili so se vsi kotički ... in polnilo se je moje srce, ko sem ugotovila, da z malo spodbude ljudje pravzaprav znajo in zmorejo pomisliti tudi na njih ... tako sedaj komaj čakam 23. december, ko jim bomo naše "materiale" svečano predali ... 

Na 10. dan pa sem sama preživela v karitas ambulanti za brezdomce, na poti domov s 50 centi osrečila 4 "borce", ki so me žicali v meglenem smogu zime in na koncu dneva med velik kup šalov dodala še dva svoja (ja, tista mehka, res topla) ...

In ko sem zvečer legla, sem bila Človek ... Vsaj počutila sem se tako ... Zame so brezdomci so tudi ljudje - pod vsemi luskami umazanije, litri alkohola in kletvicami, se kot za zidom skriva ranjena duša človeka...

Danes si TI v topli postelji, korak od hladilnika in tri korake od tuša... Kako veš, da ne bo usoda nekega dne tebi namenila roba pločnika? Dan danes je življenje tako nepredvidljivo, da nas do tega loči manj kot si mislimo...

In morda si boš takrat ti želel, da nekdo pod gosto grivo tvojih las, zaraščeno brado in utrujenostjo v očeh - vidi v tebi ČLOVEKA. Jaz se trudim to početi ... ne glede na barvo oči in plasti umazanije ... vsak dan ... tudi izven te akcije ...

DAN 8, DAN 9

Bližina adventa in razvade

NinnaKK

Ob začetku akcije smo si rekli (so rekli) - BLOG BO. Vsak dan. Znova in znova. In ker v življenju nisem navajena popuščati in puščati stvari nedokončane, sem prikimala, misleč - hja, bom pač spala malce manj ... A dejstvo je, da je v zadnjih 10 dneh Humanitarček z vsemi vami, ki berete te vrstice prežel vsako minuto mojega dneva in zreduciral že tako minimalne ure spanja ...

Moj največji strah se je tako realiziral - ob redni službi v beli halji, je za blog preprosto zmanjkalo časa ...

A danes - ko me je prehlad položil v posteljo (da še vedno traja), ko sem si dovolila en večer zase - sem se odločila, da strnem 10 zadnjih dni v makrame misli, občutkov in dejanj ... Ter z vami delim tisto, kar smo mi imenovali Človečnost zadnjih 10 dni ...

Bilo je - noro ... Če je to pravzaprav sploh lahko pravi izraz ...

DAN 8 : Bližina adventa

S prostovojci smo že nekaj dni prej izdelali več kot 50 božičnih venčkov, ki so na drugo adventno nedeljo lično zapakirani romali po vsej Štajerski in Koroški. Ljudem, za katere smo vedeli, da jim bodo priklicali solze na obraz. Ljudem, ki nimajo več moči, da bi vejice prepletli v obroče smrekovine ali pa nimajo tistih 2€, da bi kupili in nanj postavili štiri tradicionalne sveče ... Zraven vsakega je bila pripeta misel in kup dobrih želja ... Poslani so bili anonimno, saj smo se odločili, da za brezimnost skrijemo čarobnost decembrskih dni ... In v ponedeljkovem jutro sem tudi sama doživela presenečenje, ko sem v svojem nabiralniku našla nepodpisano lepo misel, s katero sem začela nov, naporen teden ...

DAN 9: Razvade

In ravno na tisti ponedeljek smo se odločili, da se odpovemo kakšnim razvadam ... Tistim, za katere mislimo, da bogatijo naše življenje, a ga pravzaprav omejujejo v okvire, ki se jih le malokrat zavedamo. Ena od mojih razvad je kava ... Tista dišeča, vroča kava, ki jo v svojem lončku (na katerega sem seveda čustveno navezana) nosim po oddelku, dnevni sobi ali kuhinji toliko časa, da je ledeno mrzla ... Dostikrat se tolažim, da imam nizek tlak, da premalo spim in da brez kave pravzaprav ne funkcioniram ...Je to le moja prebujna domišljija? ;) Komaj sem preživela - noč je bila dolga cele 3 ure, preden sem zjutraj še vsa pomečkana odkorakala sivini UKCja nasproti ... A prave motivacije ni bilo ... kava na avtomatu je 30 centov, meni pa se je bledlo na meji patološkega že ob 8.00 ;) zato sem za voljo vseh mojih bolnikov, njihovih svojcev, predvsem pa kolegov in prijateljev, kavo zreducirala na obvezni dve dozi ... v nasprotnem primeru namreč nisem mogla odgovarjati za nastale posledice moje neprištevnosti na okolico ... A odpovedala sem se tračarski reviji, ki si jo kupim le za to, da jo prelistam, se zgrozim in uporabim njen papir ob naslednjem ustvarjanju ... Odpovedala sem se celo Twixu v kavnem avtomatu (na katerega se nikoliiii ne spomnim, a na ta dan se mi je zdelo, da želi skočiti vame) ... In odločila sem se, da se odpovem novim strunam na kitari (ki sem jih tako ali tako želela le zato, ker so črne), še enemu lipglosu (ki obstane v "skritem" predalu kaj-vem-katere-torbice") in dišečim palčkam (ki jih pokurim več kot povprečni spa center) ... Odpovedala sem se slabi volji, marsikateri rotaciji z zrkli predvsem prepirom ... 

Evre, ki sem jih nabrala - sem "pretopila" v antistresne žogice Rdečih noskov, saj jih že več let občudujem pri njihovem delu ... In ne morem mimo dejstva, da so nepogrešljiv del naših bolnišnic, ko s svojim simpatično - premišljeno - improviziranim programom prinašajo nasmeh na obraze vseh barv .. tudi na tiste, ki so že dolgo v svoji belini zrejo v svet ... Žogice sem razdelila naprej - med kolege, prijatelje, tudi tujce ... In bili so ... preprosto veseli ...

Moja misija "kava off" tako ni bila povsem uspešna, sem pa v iskanju alternativ nehote ugotovila, koliko je stvari, ki mi navidezno polnijo dan, a se niti ne zavedam, da mi ga pravzaprav zasičujejo do te meje, da izgubim vpogled v pravo vrednost stvari ... in Ljudi ...

DAN 7 : ZGUBANO ČELO IN DELAVNA ROČICA

STAROSTNIKI, MLAJŠI PO SRCU OD MLADIH ...

NinnaKK

Kaj vidite sestra,

kaj vidite sestra, kaj vidite.

Kaj mislite, ko me gledate?

Nespretna in nerodna žena,

že stara, brez moči,

ne sliši dobro in slabih je oči.

Drobi vso hrano in odgovarja,

ne uboga navodil in se po malem zanemarja.

Ne zmeni se za sporočene ji novice,

vsak dan izgublja čevelj ali nogavice.

Pusti, da se jo kopa, češe, da na stran,

in srečna je za vsak minuli dan.

Je to, kar mislite in se vam zdi?

Če je tako, odprite oči.

To, kar moja je podoba v vas,

je le privid, ampak to nisem jaz.

Naj vam povem, kdo sem jaz, ki tu sedi,

in se obnaša, kot želite vi.

Starostniki – tista posebna skupina ljudi, s katero se po službeni poti srečujem vsak dan. Včasih vidim njihovo lupino – nagrbančeno kožo, ki je klonila pod težo let. Včasih v očeh slutim preteklost. Nekateri od njih imajo mrtve oči – že davno so pokopali upe in sanje. Že davno so se vdali v usodo minevanja. Zdi se, da  odštevajo dneve do tistega dokončnega, večnega Konca. A na drugi strani so tisti, ki imajo še žive oči. Tako živahne, kot bi se v njih skrival navihan otrok. Radovedno zrejo v svet, radovedno me pogledajo vsakič, ko v beli halji pokukam v njihovo sobo. Radovedno ali upajoče?

Vsak od njih ima zgodbo. Toplo, srečno, a tudi žalostno. Vsak od njih ima globino in izkušnje, na katere večkrat pozabimo.

Ko smo sestavljali to akcijo sem se spomnila gospe, bolnice. Že krepko čez devetdeset let jih šteje, a še vedno bistroumno zre v svet in poskuša »trenirat možgane«. Živi za vsak dan posebej, tako kot vsak dan posebej kupi časopis, saj ne ve, ali se ji splača plačevati naročnino za cel mesec ... Spravljena je s svojo starostjo in boleznijo, ki ji počasi, a vztrajno jemlje telesne moči ...

Ta dan sem v vsej polnosti zaživela pravzaprav 5. decembra – goljufala sem, priznam ... A nisem je želela izpustiti zaradi svoje lokacijske odmaknjenosti...

Po težkem dežurstvu in ambulanti za brezdomce sem tako v četrtek odšla k njej, v dom starostnikov. Presenečenje je bilo popolno  »doktorica, kaj pa vi tukaj«?  V dobri uri, kolikor sem sedela poleg nje, mi je povedala več, kot v vseh preteklih hospitalizacijah ... in pladenj peciva, ki sem ga prinesla s seboj je ostal nedotaknjen. V njenih očeh sem razbrala tisto čisto prvinsko začudenje – in srečo.

Drugi obisk je bil pri gospodu, ki smo mu tekom akcije našega društva pomagali do toplega obroka. Star je 88 let, živi daleč v pohorskih gozdovih in samota narave se zdi v teh zimskih dneh še toliko bolj boleča. Ne želi v dom – rad ima pogled na osvetljen Maribor, rad ima rezke zvoke prebujajoče narave, rad ima hiško, ki sta si jo z ženo zgradila pred pol stoletja. Ostala sta brez otrok – ljubezen enostavno ni bila dovolj. Pred 4 leti je rak njegovi ljubljeni Daliborki odvzel dih, njemu pa vero. Zdaj ostaja sam – v osrčju Pohorja kot bor osamelec. Na njegovem obrazu se v gubah zrcali vsa bridkoba in sreča preteklih let.Ko me je videl – je bil preprosto začuden. Z grčavo roko je me je stisnil k sebi in navkljub koščeni pojavi je bil objem trden. Dišal je po tobaku in minljivosti – kot dišijo stari ljudje. Ni ga zanimala domača marmelada, ki sem jo prinesla s seboj ... niti vse ostale dobrote. Po skromni kuhinji mi je hitel pripravljat kavo, rezat orehov kolač in z eno sapo povedati vse, kar se je zgodilo v preteklih mesecih. Artritični sklepi so dobili novo moč, po kuhinji, ki je dišala po svežih bukovih drvah in nedoločljivem vonju mandarin, se je gibal hitreje kot vsi moji vrstniki ... Spila sva kavo – tisto pravo turško kavo iz obkrušemne skodelice. Skupaj z njim sem postavila božično drevo (plastično sicer in nekaj tednov prekmalu), okrašeno s slamnatimi okraski in bleščečimi lučkami, saj sem vedela, da tega sam ne bo naredil... Spravila sem ga v jok – ali pa so ga spravile lučke, ki sva jih komajda uspešno »namontirala«. Dolgo sva zrla v utripajoče luči in se zatopila vsak v svoje misli ... in ko sem že po temi odhajala od njega, mi je v roke stisnil vrečko suhih krhljev in rekel »hvala«. Ničesar več ni bilo potrebno ... Energija v njegovih očeh je bila drugačna – sijala je kot Severnica v jasni noči ... In bilo je vseeno, da sem mu v intuitivnem navalu pravzaprav dala svojo smrekico, svoje lučke ... Vedela sem, da bodo njemu pomenile več.

Ko sem se vozila domov, sem poklicala spomnila na mojo babico. Imam namreč tisto tipično babico, ki jo najdeš v slikanicah.. S kodrastimi sivimi lasmi, modrimi predirnimi očmi in spominom, ki si zapomni vedno znova in znova, da obožujem njeno musako in poljneno papriko. Imam babico, ki me je vedno zagovarjala pred mami ;). Ki me še danes pričaka s tako ogromno skodelico kave, kot jo lahko skuhajo le babice. Ki me še danes vedno znova pred obiskom vpraša, kaj želim za kosilo – in še vedno je zadnjih 20 let enako. Moja babica z vanilijevimi kifeljčki, domačo jabolčno pito in najboljšo potico na svetu. Doma 150 km stran – a še vedno ji od vsepovsod kamorkoli grem pošljem kartico in magnetek. Čeprav to pomeni, da ima celotno zibirko kartic iz Rige, Amstrdama, Gorenjske in ostalih kotičkov, kjer sem skorajda večkrat kot doma. Vsake se razvesli. Vsako posebej preuči bolj natančno kot FBI. Rodila se je ideja, da jo obiščem prvi prosti vikend, ki ga imam.

Moja drobna dejanja so bila tako izpolnjena že nekaj dni prej, a občutek topline je ostal. Tako da o »majhnih« dejanjih, s katerimi pa sem danes živela ta dan skupaj z vami na drugem koncu Evrope, pa se mi ne zdi zgubljati besed – predvsem o evrih, ki sem jih podarila beračem in uličnim umetnikom...

Ko danes ležim v tuji postelji, pravzaprav obkrožena s pravim predbožičnim dogajanjem ,izmučena od dolgega tedna in vseh obveznosti, si iz ust ne morem izbrisati nasmeha. Hvala, moji »starostniki« - tuji in domači, ki ste danes z menoj delili zgodbe svojega življenja ... In ki ste dovolili, da sem del vaših dni.

...Še enkrat ljubim in živim

in mislim na nekdanje čase,

kako smo jih lepo živeli,

kako prehitro so nam odleteli.

Vem, da zame spremembe več ne bo nobene,

a odprite, sestra, oči,

ne glejte starke, glejte mene! ...

DAN 6 : MOJE JE TVOJE

DAR DARILA  ali kaj resnično šteje

NinnaKK

S premraženimi nogami sedim v hostlu zame najlepšega zimskega mesta - Češkem Krumlovu, kamor sem se odpravila iskat tisto pravo čarobnost božičnih trgov, ki jo lahko nudi le mesto njegovega kova ... Na začetku meseca se mi je zdelo, da bo letos čar decembra preprosto izpuhtel v delovnih obveznostih; predvsem pa v dežurstvih na praznične dni ... A nekako so se stvari poklopile in pot me je zanesla, kjer vedno diši po "trdelniku" s cimetom, tam kjer je kuhano vino po ceni izpred let in tam, kjer ozke ulice ponujajo čar, ki so ga velika mesta že davno izgubila. V mesto Švejkovih pivnic, Krtečka in Eggenberga ...

Mesto, ki je pravzaprav mestece takoj za avstrijsko mejo, ni okrašeno s kičastimi utripajočimi lučmi, temveč mu ves božični čar daje mehka svetloba svetilk izpred nekaj stoletij. V mrzlem severnem vetru se v svoji igri vrtinčijo snežinke, ki se na mrzlem nostu niti raztapljajo ne ... Zdi se, da energija mojega najljubšega mesta vrača energijo, ki je počasi fizično pojenjala, ko sem v zadnjih tednih razpeta med službo, obema faxoma, Humanitarčkom in osebnim življenjem žonglirala z urami spanja (te so najbolj trpele), hitrimi "kavicami", instant učenjem ...

Poleg topline, ki sem si jo dovolila čutiti od prvega dneva naše akcije, se je tako danes vame naselil tisti čisto posebni predbožični duh, ki je prižigal iskrice v mojih očeh (no, malo so se svetlikale tudi od mraza in kuhanega vina)...

Sem namreč ena izmed tistih ljudi, ki še vedno ob vsaki rdeči zarji vzkline »glej – Miklavž peče piškote«, kot tipična petletnica. Ko smo zastavljali akcijo, smo razmišljali, ali je Miklavž sploh še dovolj »in«, da bi današnjim otrokom prinašal tisto veselje, ki so ga je prinašal nam ...

Mene Miklavž vedno spominja na obdobje, ki je dišalo po mandarinah – tistem rezkem, kislem vonju, ob katerem še danes pomislim na toplino praznikov. Spominja me na rožiče, ki jih kot otrok nisem marala, a jih že nekaj let nostalgično iščem po vsem božičnih sejmih, saj so zame rožiči kot za Kafko tisti razmočen kos magdalenice v žlički čaja. Spominja me na cenene čokoladne parkeljne, ki jih pravzaprav nisem nikoli odvijala (tako kot ne božičkov, zajčkov, ...) ter čakala, da so postali gojišče za molje.  

Letošnja dnevna akcija je želela dišati točno tako – mandarinsko nedolžno. In glede na to, da sem letos tako na božični večer kot na silvestrovo v službi, v službi ljudi in za ljudi ... sem del božičnega duha želela ujeti vsaj v tem miklavževem dnevu. Tako smo se vsi 3 »glavni« Humanitarčki lotili akcije malce drugače ...

Že dan pred mojim odhodom na Češko smo pakirali paketke – male pakete toplih nogavičk, toplih rokavičk, mehkih jopic, mandarin in igračk ... Vsak od nas je zapakiral 3 pakete za 3 ljudi, ki jim sedanja socialno ekonomska situacija ne omogoča začutiti tega dneva ... Oziroma jih morda spominja ravno na tisto, česar nimajo – materialni primanjkljaj, čeprav imajo srčne širine morda več kot mi vsi...

Moji paketi so bili namenjeni 3 starostnim skupinam – svetlolasi deklici, mamice samohranilke, prijateljici in Ivanu.

Imenujemo za potrebe tega bloga to svetlolaso bitje Lana. Je dekletce mamice samohranilke, ki jima je bilo v življenju postlano predvsem s trnjem – pa vedno nekako zmoreta. Nasmejani držita druga z drugo, kljubujeta vsem udarcem usode kot dve trdni skali v razburkanem morju. Pripravljati paketek je bilo pravo veselje – od pisemca zanjo, ki ga je napisal »Miklavž«, do pakiranja tople bundice, rokavičk, nogavičk, Kirby-a, ki poje – a pri meni že dolgooo ni bil več pocrkljan. Na koncu pa seveda še obvezna čokolada, ki se ji nisem mogla upreti ... In tipičen mehek medvedek ... In da je paket prišel na TOČNO današnji dan, se imam zahvaliti človeku, ki mu dobrodelnosti nikoli ne bi pripisali, a me tako kot velik del mojih prijateljev vsak dan naše akcije vedno znova preseneča ...

Drugi paketek je bil za mojo drago Andrejo in je bil oddan nekaj dni prej, saj sem želela zagotoviti, da ga bo uspela do Miklavža dvigniti (moderne delovne punce, pač ;)) ... Je ena tistih prijateljic, ki jih lahko samo občuduješ v življenju, saj te vedno znova naučijo, kako se da živeti od vrednot in za vrednote. Od srca in za srce. Nisem ji pošiljala čokolade – temveč knjigo ... Ne katerokoli knjigo, ampak eno izmed mojih najljubših in sicer Zola Lurd, staro 60 let. Vem, da jo bo presenetilo, saj je tako kot jaz ena tistih ljudi, ki cenijo vonj pisane knjige ... mehko šelestenje listov ... in neopisljiv občutek odpiranja novih svetov z vsako stranjo.(naknadno sem ugotovila, da niti vedela nisem, da je Zola tudi njen najljubiši pisatelj) ...

Tretji paket je bil za Ivana ... O katerem pravzaprav ne vem veliko – spoznala sem ga v eni od naših akcij in je eden od tistih simpatičnih starčkov, ki te vedno pričakajo s kozarcem (okrušenim, z debelim dnom) vina in nasmehom. Vedno me pokliče za Božič in rojstni dan (in pravzaprav se sprašujem, kako si ga vedno znova zapomni, saj si ga brez facebooka ne zapomni niti 20% mojih prijateljev).  Vsako leto 3 leta za povrstjo. To so eni tistih pogovorov, v katerih si ne poveš veliko – a se po njih počutiš izpolnjen. Poslala sem mu fige, suho sadje v tisoč in eni izvedbi, velikooo milko s celimi lešniki in »štrikane« zokne. Le-ti niso bili zadnji modni hit in daleč od perfecije, ki jo je zmožna splesti moja babica. A bili so moje ročno delo, ki sem ga »pacala« lansko zimo, a mi nikakor ni uspelo odposlati ali odnesti - tako da me je prehitro lani ujelo poletje. Če si malce zamižal, sta bili obe nogavici celo enaki (ampak si res moral pripreti oči – močno).

Doživetje, sem podarila prav posebni osebi, ki se bo v teh zapisih našla, če se bo hotela (:) ) - dišalo je po "horki medovini", mrzlem večeru, božičnih pesmih in pečenem krompirčku (naj se gre solit "škrob free dieta"). V to doživetje je bil skrit predvsem čas, ki mi ga v zadnjem času vedno bolj primanjkuje - do te mere, da se včasih sprašujem, zakaj ljudje, ki hodijo ob meni in z menoj preprosto ne dobijo Nobelove nagrade za vztrajnost in lojalnost ... 

Malenkosti(ja, nisem mogla brez njih), s katerimi sem želela poistovetiti vzgib Miklavža, sem že dan prej skrila v rjave vrečke, napolnjene z domačimi krhlji, ovite v dobre misli in jih podarila tistim, ki so v zadnjih tednih, mesecih, letih postali del mojega vsakdana ... 

A ker so vsi paketki odromali že dan prej – me je notranji zgib vodil v dejanja, ki v sklopu dnevne akcije, saj si nisem mogla dovoliti, da regionalna odmaknjenost pravzaprav vpliva na samo akcijo ... Tako sta z menoj na mrzlo Češko romala še dodaten šal, rokavice in nekaj evrov več - za katere čakam, da jih ob večernem sprehodu podarim tistim, ki se mi bodo najbolj usedli v srce ...

Danes mi tako ni težko podoživeti pravega decembrskega duha ... Predvsem pa se mi zdi, da so se nasmehi zadnjega tedna počasi začeli vračati ... da se tu in tam kakšno dejanje vrne tudi meni sami - pa naj bo to v obliki kosila / zajtrka, ki ga vedno znova pozabim jesti ... tople kave, brez katere ne morem funkcionirati ... smsov, ki jih ne pričakujem ... ali preprosto zaradi občutka, da imam ob sebi ljudi, ki stojijo za menoj tudi, ko od utrujenosti mešam dneve in pozabim vrniti klic ... In počasi se zdi, da dobro rojeva dobro ... ter se počasi in vztrajno v mojo okolico plazi zametek decembrske topline, ki sem jo tako zelo pogrešala ...

DAN 5 : ZDRAVJE JE NAŠE NAJVEČJE BOGASTVO

ZDRAVJE JE DOBRINA, KI JE VEDNO VEČKRAT POVEZANA S STANJEM NA TRR

NinnaKK

Po včerajšnjem dežurstvu, ki je na trenutke v resnici spominjalo na boj z nemogočim, sem zjutraj odhitela na Karitas v ambulanto. S seboj sem vlekla ogromno vrečko zdravil, ki so priromala v vseh preteklih  dnehna moj naslov in vseh tistih, ki sem jih zaplenila vsem kolegom in kolegicam ter jih tako rešila polipragmazije.

Ko sem hodila čez naš Stari most in je veter neusmiljeno bičal mojo kožo sem razmišljala, kako daleč smo prišli, da je postalo zdravstvo tako na dnu in da je zdravje pravzaprav dobrina, ki je vedno bolj premo sorazmerna s stanjem na tekočem računu.

Kam pravzaprav gre naš zdravstveni sistem? Kako daleč je še do dna, če pa se vendar zdi, da smo vedno znova in znova na dnu?

V Sloveniji imamo trenutno dve dve ambulanti za ljudi brez urejenega zdravstvenega statusa – eno v prestolnici in eno v štajerski metropoli. In če bi na tem mestu citirala enega najbolj srčnih borcev proti hladnosti brezdomstva na Štajerskem Boštjana: »Dve preveč, saj bi bilo idealno, da bi bil naš sistem tako organiziran, da ljudje preprosto ne bi mogli pasti izven njega«. A sodobna družbena ureditev je žal tako urejena, da se dostikrat zdi, da sta dve pravzaprav resnično premalo.

Ko sem tako hitela proti Strossmayerjevi in nekje v mestu srečala Amro, sem se spraševala, kdaj se bo sistem tako izrodil, da se bodo pro bono ambulante zasičile do te mere, da ne bodo več sposobne zagotavljati roke pomoči vsem tistim, ki si to zaslužijo ... marsikdo ob imenu Karitasova ambulanta pomisli na neurejene, zatohle prostore bog-ve-kje, a resnica je pravzaprav vse prej kot to.

Kup zdravil se tako na eni strani valja po omaricah, medtem ko na drugi strani ljudje ne morejo do čisto navadnega Lekadola .. Kje je tu logika? Kje in kdaj bomo izravnali te razlike, če kdaj?

Naš prispevek k akciji je pravzaptrav celoleten – poskušamo zbirati vse antibiotike, zdravila, ki neodprta ležijo doma in bi jim tako pretekel rok .. Moj osebni prispevek v današnjem dnevu pa se je skrival v urah, ki sem jih preživela v ambulanti in v škatlah lekadola, ki sem jih kupila in dodala na kup ...

Današnji blog bo krajši ...Zakaj? Ker sem izpolnila še nekaj dejanj prihodnjih dni, ko bom odsotna iz svojega domačega okolja ... A o njih kasneje ... Saj sem po 32 urah brez spanja pravzaprav hodeči zombi, ki ne zmore več ločiti med tipkovnico in miško ...

DAN 4: 3 MALE VELIKE STVARI

MALENKOSTI, KI ŠTEJEJO

Ninna KK

Kaj so stvari, ki štejejo v življenju? Nov, svetleč Audi na obroke? Tom Tailorjeva jakna, ki pravzaprav niti ni tako topla, kot izgleda? Večmestna številka na bančnem računu? Kup prijateljev na socialnih omrežjih, ki te v realnem življenju »pozabijo« pozdraviti?

Zame ne – avta nimam, za znamke mi »dol visi«, moj bančni račun je pravzaprav relevantna preslikava povprečnega slovenskega stanja. Zame štejejo vsa doživetja, ki jih ne morem strniti v razne foto knjige. Zame štejejo ljudje, s katerimi si padem v objem – pa naj sem jih nazadnje videla pred pol ure ali par leti. Zame štejejo iskrice v očeh, ki jih tako malo ljudi razume in tista pristna vera v dobroto ljudi ...

Razmišljala sem – kaj bo danes mojih malih 5 stvari, a mi je nalogo pravzparav olajšala narava dela. 24 ur sem namreč v beli halji »angel« usode in dobra dela bi pravzaprav morala imeti obliko neskončne eksponentne funkcije. A glede na to, da je to pravzparav moja služba si teh dejanj nisem želela priznati v okviru današnje akcije ... Toda – kako in kaj naj naredim, če sem pravzaprav stacionirana na oddelku in ne morem ven?

Priložnost se je ponudila že na poti v službo, ko je mraz pritiskal kot težka skala. Ustavila sem se v pekarni na poti – in pred njo je bil eden od tistih »mariborskih klošarjev«, ki pravzaprav niti niso brezdomci, a so jih življenjski udarci pahnili v psihoze, ki so marsikdaj alkoholno (ali še kako drugače) korigirane ... stal je tam malo naprej od pekarne, v neki strgani bundi, zlepljenih las in najbolj praznih oči, ki sem jih kdaj videla. V pekarni sem kupila čokoladni zavihek in velikooo belo kavo »to go« in mu oboje podarila. Sprejel je – gledal je nekam mimo mene, med mrmranjem nisem ujela niti ene razumljive besede, a ko je stisnil roke okrog lončka s kavo in so se pokazali prsti, rdeče razpokani od mraza, sem pod vso umazanijo zaznala tisti tihi, skromni blesk hvaležnosti. Snela sem si svoj črni šal (oprosti, mami) in mu podarila še tega. Blesk je postal opaznejši in prisežem, da se je nekje pod tistimi zaraščenimi brki celo prikradel nasmeh. Želela sem mu podariti še rokavice, a sem ugotovila, da so moji prsti vendarle vsaj trikrat manjši od njegovih grčavih rok. Nisva spregovorila – krenila sva vsak zase. Jaz v službo, kjer si bom skuhala novo kavo .. On je ostal tam – v mrazu decembra, ki je bil vseeno verjetno toplejši od hladu njegove bližajoče prihodnosti.

Tekom dneva sem se trudila, da sem poslušala svoje bolnike bolj kot ponavadi, čeprav se je pred ambulanto nabirala nepregledna množica ljudi. Namesto na malico sem se sprehodila in sem bolnici, ki jo svojci vedno znova »pozabijo« obiskati podarila svojih 15 minut.

Eno izmed dejanj, ki bi ga morda lahko umestila v ta moj današnji sklop je bil tudi prav poseben bolnik (čeprav so vsi prav posebni) ... Pravzaprav mu ni manjkalo nič, kar bi ogrožalo njegovo eksistenco s fizičnega stališča, preprosto je živel sam in je polagal pozornost simptomov, ki te načeloma ne bi smeli skrbeti. Imela sem čas – pogovarjala sva se dolgo ... O vsem, o čemer se lahko 28 letnica in nekaj več kot 70 -letnik pogovarjata ... Korak za korakom sva reševala dileme, ki so ga težeile in za trenutek sem imela občute. Na koncu mi je stisnil roko in mi iskreno rekel, da sem naredila zanj več, kot kdorkoli ... saj sem ga poslušala. Takrat me je ponovno spomnil, zakaj sem se odločila, da življenje posvetim medicini ... preprosto zaradi tega, ker lahko včasih topla beseda, naš čas in razlaga pomagata ljudem bolj kot škatlica Aspirina ali kup napotnic.

Zadnje dejanje je bilo spontano – po popoldanski viziti sem stala pri našem (ne ravno super dobrem kavomatu) ... in – če sem danes začela ta dan s kavo, ga bom s kavo tudi končala ;) Sprehod po oddelku je bil dovolj, da sem nabrala dovolj naših bolnikov – pokretnih, nepokretnih, da smo skupaj skorajda izpraznili kavni avtomat ... Veselje je bilo nepopisno ... delno zaradidejstva nedotakljivosti in arogance bele halje, delno zaradi pristnega veselja ... Ki pa mene je mene stal natanko 30 centov pa paru oči ... 

A ne morem reči, da so tudi mene zaobšla lepa dejanja ... Nasmeh. Štručka, ker se moj zjatrk "ni izzšel". Nekaj spodbudnih besed.

Marsikdo od vas bo vprašal - ali mi je bilo zato danes lažje, topleje pri srcu? Brez obotavljanja bom rekla - DA. S temi dejanji sem na nek način kompenzirala kolegialno nekolegialnost, zahrbtnost, sebičnost in spletke, ki so postale tako vkomponirane v naš vsakdan, da brez njih pravzaprav ne moremo. S temi malimi dejanji sem kot protiutež "prevagala" vse obljube, ki so ostale v zraku in so pozabile na izpolnitev (kaj je pravzaprav obljuba, ki je prelomljena? je sploh še obljuba?). Na vse besede - izrečene netakntno ali v besu, ki so me prizadele bolj, kot sem pokazala. Na vso tipično in netipčno nezanesljivost. Na vsa mala dejanja, ki jih lahko počne le Človek Sočloveku - taktno, načrtno in se ne ozira na boleče posledice.

Danes nisem spremenila sveta. Morda (no, verjetno) sem po službeni dolžnosti rešila kakšno življenje. Predvsem pa upam, da sem vsem, ki so mi danes prekrižali pot preprosto prebudila nek topel občutek okrog srca ... če pa ne – jutri je nov dan ... Za vse nas ;) 

Morda pa jutri mene sreča kak Človek - in preprosto razplamnti v meni to, kar si jaz želim vzbuditi v drugih ... Toplino. Človečnost.

 

DAN 3: BOOKCROSSING

KNJIGE, KNJIGE, KNJIGEEEEEEEEEEEE

NinnaKK

"No one day is like another, each tomorrow has its special miracle, its magic moment in which old universes are destroyed and new stars are created" (by the river of Piedra I sat down and wept - P. Coelho)

Od nekdaj sem rada brala – zdi se mi, da je bilo že celo moje otroštvo v znamenju debelih knjig, ki so me s seboj potegnile v osrčje zgodb, za katere sem mislila, da so samo fikcije ... a marsikatera je z leti postala »my strory«. Videla sem svetove, za katere sem mislila, da jih bom poznala samo iz knjig ... In doživela romantiko neopisljive ljubezni, bedo razočaranja ... na svoji koži sem občutila izdajo, za katero sem mislila, da je samo fikcija Viktorije Holt ali kakšne podobne »šund« pisateljice ...

Ko sem zorela, so z menoj zorele tudi knjige ... Uto Daniello in Johaness Mario Simmla so zamenjali teksti Platona, Nietzscheja in Schopehauerja. »Tako je govoril Zaratustra« in Država sta postali temlja moje kritike sveta, ki me obkroža ...  - in dostikrat tudi ljudi. Nekje tu vmes med "bralnim zorenjem in odraščanjem" so obstajali in še vedno ostajajo kupi medicinske literature, ki razen faktografije bistvene globine ne ponujajo ...  Še manj pa skrbijo za širino duha ali vsaj za sprostitev. Zadnja leta sem začela iskati dodatno globino v pesmih Minnatija, Pavčka, Leinščka, Koviča ... A še vedno – ko sem sita življenja, ko je globina pregloboka in ko je vsega preveč – posežem po najbolj banalni »šund« literaturi, ki jo ponavadi preberem v nekaj urah in v ravno toliko pozabim ... a mi nudi odmik od sveta ...

In ker mi knjiga pomeni veliko ... Tista prava, tiskana knjiga ... ki diši po znanju, po tisočih rokah, sem že več let del bookcrossinga. Na prvo knjigo sem naletela pred leti v Budimpešti v Groove hostlu. Ravno takrat sem dokončala branje Alkimista v angleščini (saj večinoma poskušam brati neprevedene tekste) in sem razmišljala, da moram kupiti nekaj novega, da mi krajša čas na vlaku domov (ki se mimogrede vleče kot jara kača). Takrat sem jo zagledala – oguljeno, večkrat prebrano Colehovo By the river of Piedra i sat down and wept, ki se mi je zdela kot veliko naključje ... Knjiga je bila označena z bookcrossingovim znakom in pojasnilom, da je potujoča knjiga ...  Ko sem prebrala njihovo filozofijo, sem postala »hooked«. V zadnjih letih sem tako po potovanju po svetu »ujela« in izpustila nič koliko knjig ... Z menoj so potovale po celem svetu in še danes potujejo ... Mojo prvo bookcrossing knjigo sem imela pri sebi vse do današnjega dneva, saj je bila njena sentimentalna vrednost večja od želje, da bi jo vrnila svetu. Danes sem jo – morda nekomu drugemu prinese nov pogled na svet.

Na bookcrossingovo akcijo, prvo in edino takšno v Sloveniji,  smo se Humanitarčki tako pripravljali več dni prej. Maja je najprej pripravila preko 50 knjig v Beogradu – slovenskih, hrvaških, srbskih... Ter nato v entuziazmu cel vikend aktivirala razširjeno družino in dosegla zavidljivo številko 211. Marko je pripravil kup literature s področja astrofizike, globine življenja in sestro prepričal, da je »donirala« 10 žepnic.  Jaz sem zaplenila in pospravila vse žepnice, ki so služile doma kot podstavki, praholovci, celo obtežilniki ... Na pošti sem dvignila vse pakete kolegov in kolegic, ki ste mi poslali svoje »praholovce« . Še celo Janez je med padalsko literaturo našel knige, ki so namenjene svetu ... Rezali smo, lepili, pisali .. Vsak na svojem delu mesta, Slovenije, sveta ... Marjana se je ločila od Pedtesetih odtenkov sivine in kupa slikanic. Simon od zavidljive zbirke Agathe Cristie, ki je služila kot "cgp" njegove sobe, danes pa je ugotovil, da ima pravzaprav zdaj prvič v življenju prostor v dnevni sobi ... 

Skupna številka včeraj zvečer je bila zavidljiva: 148 knjig bomo oz. smo že izpustili samo v Mariboru. Vzpostavili smo 3 bookcrossing točke v Mariboru, 1 v Sevnici, 3 v Metliki, več v Beogradu in po celi Sloveniji izpustili nešteto knjig ...  Čisto za vsako od njih upam, da bo potovala čim dlje – in da ne bo obležala na kakšni polici pod TVjem ...

Del mojih "ljubic" sem izpustila v bolnici, kjer bodo več kot zagotovo dosegle svoj namen. Tisto »the one« knjigo sem dala v roke prav posebni osebi, o kateri pravzaprav ne vem nič, le to, da

ji je življenje namenilo, da se še pred Kristusovim letom sooča z nezavidljivo diagnozo. Presenečenje, veselje, havležnost ... In moja misel, da sem knjigo, ki sem jo kot opomin tega, kako je lahko svet nesebičen, dala naprej – ob pravem času, pravi osebi. Velik del knig je v Mariboru med ljudi odšel v dveh meni najljubših kavarnicah v zadnjih nekaj dneh, ki sta drugačni od ostalih visokotehnološkodovršenih ...  Tako ena kot druga dišita po domačih piškotih, sveži zelenjavni juhi. Prti me spominjajo na stare, socialistične čase, ko retro ni bil retro, a je bil spontano toplejši od vsega, kar z njim poskušamo sedaj poustvariti.  Nekaj sem jih pustila na nanovoustanovljenih  uradnih bookcrossing pointih ... Nekaj med prijatelje, ki so se čudili nad samo akcijo ... Kje so ostale? Bodo našle
pot v svet? Si jih našel/a ti?

Kdo ve ... 62 samo mojih žepnic  je  danes zapustilo moje gnezdo in odšlo na potovanje po Sloveniji. Verjamem, da bodo z zgodbami navduševale ljudi ...

In to je poanta ... zakaj bi bile vse zložene v kupih ravnih vrst, ki jih ne bomo nikoli več prebrali? Drugo so knjige, ki predstavljajo mejnike v slovenski in tuji književnosti. Dostojevski, Župančič, Prešeren - te še vedno dajejo vsebino mojem malem stanovanju in v njih še vedno ždije tehtne zgodbe o Življenju... Žepnice pa so po večini vendarle knjige, ki nas z zgodbami odvrnejo od sivine vsakdana ... enkrat. Drugič jih verjetno ne bomo s takšnim veseljem ... tretjič pa načeloma ne beremo žepnic ... Torej – dovoliti jim, da potujejo je verjetno največ, kar lahko ;)

PS: Na tem mestu zahvala tistemu /tisti, ki je danes pustil knjigo Življenje je tvoje v UKC Mb, označeno z našo akcijo ... Bili so ravno tisto, kar sem potrebovala ... Oziroma drugače – ko sem našla to knjigo, čisto po naključju v eni od (pre)številnih čakalnic našega kliničnega centra, sem vedela, da je akcija stekla tudi v vaših srcih ...

PS: In druga zahvala moji osebni rezalni ekipi ;) in moji mamici, ki je kljub začetnim dvomom podprla naš bookcrossing in celotno akcijo z vso srčnostjo ter omogočila, da imajo knjige svoje "uradno domovanje" tudi v Zasavju ...

DAN 2: NASMEH ZA VSAKOGAR

NASMEH, NASMEH, NASMEH

NinnaKK

Ponedeljek v vsej svoji pregovorni sivini, se je začel z malce kislim nasmehom, ko sem že navsezgodaj ugotovila, da prehlad še vedno stiska moje grlo in bolj ali manj onemogoča normalno komunikacijo (ali vsaj redukcijo besed) – da o poplavi iz nosu, ki je primerljiva z lansko povodnjo na Koroškem, ne izgubljam besed.

Ob pogledu v ogledalo – lasje niso stali kot bi morali, koža je bila neke čudne sivaste barve (Jupol bi zanjo zagotovo iznašel kakšno super zveneče ime), na povsem nestrateških mestih so se nakazovali mozoljčki ... hmmm – kako naj se temu smejem ... A še preden sem se zavedela, sem pogledala bolje v ogledalo, kjer imam že zadnjih nekaj mesecev napis »Smile ;)«, navila Tabu-jev komad na ful ... ter presenečeno ugotovila, da z nameshom na obrazu celo zgledam človeško ... in ja – celo lasje so potem izgledali manj štrleči ... (no ja, mogoče ima pri tem opraviti kaj tudi gumica v laseh ;)) 

Kot »resna« oseba sem tako že zjutraj napol zmrznjena korakala na tlako javnega sektorja odločena, da danes vsakega obdarim s širokim nasmehom (topla beseda je namreč glede na hripavost ostala utopija nekje do popoldneva, ko so začeli delovati vsi Lekadoli, ingver in C+).  Kot vsak ponedeljek zadnjih nekaj mesecev sem kupila 5 štručk in jih nastavila na klop »mojim klošarjem«. Ob toplejših dnevih jim dajem vedno osebno, a v mrazu jeseni in zime, so moja jutranja pota za njih prezgodnja in so takrat, ko se »poštempljam« v službi v veliki večini še varno skriti v zavetiščih ... To je moj mali ponedeljkov ritual – in vedno znova se mi ob tem otopli srce ... In toplo srce se ponavadi zrcali skozi – NASMEH.

Že navsezgodaj zjutraj sem tako velik del mojih kolegov, prijateljev  v megleno ponedeljkovo jutro pospremila s šaljivim smsom, v katerem sem  obljubljala gratis glajenje gub v primeru prekomernega smeha – ter naletela na 100% pozitiven odziv. Še več, presenečena sem bila, da so bili vsi odgovori v enako šaljivem tonu, ki mi je dal zalet.

Od srca me je tako nasmejal že zgodnji jutranji sms, ali nasmehi veljajo pred ali po prvi jutranji kavi in še zgodnejši iskren nasmeh ena na ena. Pa topel pogovor nekje na hladnem hodniku našega oddelka z vodjo prostovoljcev – Karmen ... Ko sva samo stali nekaj minut in se pogovarjali o vrednotah, o smislu decembra in za 5 minut pozabili na večno hitenje, ki nas vedno  bolj razčlovečuje ... Nasmejalo me je začudenje sodelavcev, da sem na ponedeljkovo jutro nasmejana do ušes (saj ne, da drugače ne bi bila – a v resnici obstaja velika premo sorazmerna povezanost s količino popite kave). Pa sms iz osrčja Ljubljane z vicem, ki me je tako nasmejal, da sem spoznala, da imam v resnici več trebušnih mišic, kot sem mislila. Hvala, Gašper. Kava v garderobi,  nasmehi preko mize in nasmeški izpod čela. Nasmejale do ušes so me vaše slike in slikice – od nasmehov otrok, odraslih .. do nasmehov domačih živali. Prav poseben nasmešek pa je priklical na obraz klic simpatične profesorice slovenščine, ki je potrdila, da za nami in z nami stoji CELOTNA OŠ Malečnik – vsak dan naslednjih 30 dni in da so se že oborožili z našimi zbirni kartončki, srčki in plakati. To je bil danes prav poseben nasmešek – topel, malce zmagoslaven, predvsem pa upanja polen in upajo. Nasmešek je po dolgem času budilo tudi prebiranje strun moje črne kitare (ne vem sicer, ali so se s tem strinjali moji sosedje, saj posluh ni ravno moja vrlina), ko sem se utrujena od današnjega dneva zavlekla v moj »brlog« ...  Nasmeh mi je pravzaprav priklicala tudi misel na špinačo oz. dogovor zanjo (ki je itak propadel ;)) - jap, tisto zeleno, gosto špinačo naše mladosti, ki smo jo kot otroci pljuvali vse naokoli, v odrasli dobi pa postaja sinonim zdravja, nostalgije in neke ideje o  podoživljanju otroštva .. No, ta špinača (ki je ni bilo) je zbudila salve smeha, ki jih razen akterjev ni  in ne bi razumel nihče (no – še opisani verjetno ne).

Dejstvo je, da danes ni bil važen vzrok ... Pravzaprav dostikart niti sam namen. Važen je bil akt smeha, ki je tekom dneva postajal avtomazizem do te meje, da so se ustni kotički počasi in vztrajno vihali navzgor ob skoraj vsakem dejanju ... ali bolje – so se pozabili zavihati navzdol ...

Smeh ... Nasmeh .. Nasmešek ... V prav posebnem primeru celo smehec narisan na »sticky notes«. O jaaa.... Bili so nasmehi danes – prisiljeni, spontani, zmedeni, nerodni ... Pa tudi iskreni in presrečni. Vsak posebej ni mogel ostati v spominu, je pa v spominu ostala energija, ki je švigala iz oči v oči ... In nismo me osrečili nasmehi, pri katerih sem pričakovala vsaj malo zaokrivljene ustnice – temveč tisti, ki so nepričakovano dali mehkobo obrazom, od katerih ponavadi sije mrkoba.  Predvsem pa sem danes ugotovila, da v velikem odstotku nasmeh sicer ne reši težave – jo pa naredi znosnejšo (beri moj prehlad ;)), predvsem pa je trn v peti veliki večini mrkoglednežev, ki tvojo dobro vojo secirajo do mikroskopskih potankosti.

Ampak priznam – ob brutalnem prehladu, nepregledni množici pacientov, glasu, ki me je puščal na cedilu pogosteje kot nas vlada in tekanju sem in tja, sem se včasih morala prav pošteno zamisliti in ukriviti ustnice. In ravno, ko sem razmišljala, da me RES RES že bolijo smejalne mišice - in ne morem več, se je našel kdo izmed vas, ki mi je čisto nedolžno poslal sms, posnel voice mail s prašičjim smehom ali me preprosto s kakšno malenkostjo nezavedno spravil v stanje ukrivljanja ustnic.

Morda me bo konec dneva nekdo vprašal, ali sem dobila ali podarila več nasmehov? Ali je pomembno? Zame ne – verjetno se je kakšna gubica več poglobila, verjetno sem koga več zmedla ... A jaz sem se danes imela preprosto super ;) ;)

In morda me bo kdo vprašal – Ninna, ali si zaradi nasmehov danes kaj bolj Človek?  Morda ne v tvojih očeh – sem pa v svojih ... saj sem brez dvoma danes večkrat našla v sebi in v vseh ostalih tisto, kar sem že pozabila, da obstaja ... Pristno veselje, ki šteje. In če sem danes komorkuli od vas, na kakršen koli način, vsaj za sekundo ali dve naslikala nasmeh na obraz ... Potem je odgovor DA, POČUTIM SE BOLJ KOT ČLOVEK ...

PS: In jutri se smejim naprej ... Saj z nasmehom skrijem gubice in marskoga tako presenetim, da ostane – brez besed.

DAN 1: NEKOGA MORAŠ IMETI RAD

NEKOGA MORAŠ IMETI RAD

NinnaKK

Imeti rad – ali prvi dan naše akcije … In pričakujoča lačna praznina bloga, ki zahteva, da nanj izlijem svoj dan …

Vedela sem za nalogo … a sem se že ob 00:005 znašla pred dilemo, komu poslati sms, komu povedati, da ga imam rada … jih je tako malo? Jih je tako veliko? Bodo razumeli, ali me bodo stanovksi kolegi napotili »tja preko železnice« , nestanovski pa samo skomignili »češ še zadnja kaplja razuma jo je zapustila«. Se splača tvegati? Izpustimo tukaj tiste, ki to vedo in je "rad imeti" pravzaprav veliko premila beseda - ti so iz tega zapisa izpuščeni ...

Kaj pravzaprav pomeni imeti rad?

Hmmm na prvo žogo - preprosto ... Zase vem, da imam rada Pohorje.  Že od prvega dne, ko sem kot brucka stopila v Maribor in se je kot mogočno obzidje bočilo pred menoj v vseh barvah palete, ki jo lahko naslika jesen. V letih se je ljubezen stopnjevala do te meje, da je Pohorje postalo pribežališče v vseh trenutkih mojega življenja – z njegovimi gozdovi sem delila solze razočaranja nad propadlimi zvezami, ki so se takrat zdele »tiste prave« … Tam sem se skrivala s knjigami, polnimi faktografije, ki je v utrujene možgane nikakor nisem mogla spraviti v mestnem smogu. Tam sem iskala mir pred ponorelim vsakdanom … Tam sem našla upanje, vero in motivacijo … In tam sem odkrila, da sem zaljubljena v gorsko kolesarjenje. Nič kolikorat sem na tisoč in eno socialno omrežje zapisala »Rada mam Pohorje«.  A ni samo Pohorje – rada imam pravzaprav tudi Kamniško – Savinjske Alpe, ki bodo v mojem srcu vedno Savinjske (brez zamere Notranjci ;)). Ojstrico s svojo neponovljivo energijo. Dolino Korošice, kjer se v objemu gora počutim povsem varno. Rada imam Mojstrano. Pa Vrata. Stol. Vsa hribovja in gorovja naše domovine. A rada imam tudi modrino morja … Veter v laseh, ko se s kajtom zapodim v sfere svobode, ki jih razume samo tisti, ki je kdaj izkusil pravi floapy jump. Rada imam pravzaprav Slovenijo. In tega me ni sram povedati … Vsakič znova, ko se vračam iz Milana, Trsta, Brnika avto napoljnjuje »Zelena dežela«, ki je pravzaprav daleč od mojega glasbenega okusa … A jo imam rada.

A ko pride do ljudi – se zatakne. Zmedeno sem polovico dneva zrla v telefon, ne da bi točno vedela, kaj naj z njim naredim (načeloma teh težav nimam, saj sem verjetno eden redkih porabnikov > 1000 sms/ mesec). 

Prva smsa sta bila namenjena tistima dvema glavnima akterjema, ki sta z menoj v tej akciji. S katerima smo prebedeli noči, vsak na svoji strani računalnika in vsak zase iskali smisel in vrednost božičnega časa. Tistima dvema, ki me ničkolikorat spravita ob živce, ker pozabita dvignit telefon ravno v najbolj ključnem trenutku. T

In šele ko sem vsakemu posebej poslala sms, sem ugotovila, da jima tega nisem še nikoli povedala - v več letih našega poznanstva.  Nekje tu vmes, med tipkanjem smsa (priznam – ob 1.00 ponoči resnično nisem klicala ljudi na druge konce sveta), sta prisla dva sms-a dveh mojih prijateljic. Eni, ki se v Beogradu trudi širiti Humanitarčka (in je ena zgoraj omenjenih) in drugi od simpatične, dobrosrčne »karitas« medicinske sestre, ki je napisala verjetno najlepši stavek tega dneva "Rada te imam, ker si <3 od človeka".

Tretji sms je bil moji mami. Tisti eni in edini mami, ki se ji imam zahvaliti, da sem tu, kjer sem. Da sem vsemu in vsem navkljub zrasla v pošteno, delovno dekle in si izborila svoj prostor pod soncem. Tisti mami, ki me še vedno okara, da naj že vendar moj najljubši pulover vržem stran, saj je čisto razvlečen. Tisti mami, ki mi vsakič posteže s kopico (ne)uporabnih nasvetov, ki jih znajo s takšno gostoto v minuti natrostiti samo mame. In tisti eni in edini mami … MOJI MAMI. Ne spomnim se, kdaj sem ji nazadnje poslala tak sms (če sploh … in če ne štejemo materinskih dnevov in dnevov žena). 

In takoj za njo mojemu "malemu" bratcu, ki je v vseh letih postal že kar velik brat. Eden tistih bratov, na katere si upravičeno ponosen in čez leta pozabiš, da je v študentskih časih popil vso tvoje mleko, pozabil napolnit hladilnik in je vedno potreboval drobiž za vlak ... 

Peti sms je bil namenjen osebi, ki mi je stala ob strani v tej zgodbi bolj, kot bi bilo potrebno.  Naslednji sms, pa je bil pravzaprav sklop treh smsov trem ljudem, za katere vem, da se lahko kadarkoli zanesem na njih, a včasih to malce pozabim. Med nami so kilometri in ure, včasih neprimerni in nečloveške ure turnosov in zasebnih dram, različni jeziki in različni časovni pasovi. A vsa ta leta smo stali in obstali skupaj; včasih bolj, včasih manj. In ne glede na vse, kar se je in se bo zgodilo – bodo vstali in obstali ...

Tu nekje se je klopčič začel razvijati – v preštevanju top 5, sem ugotovila, da jih je morda več kot 5 in da si pravzaprav vsi zaslužijo, da jim povem, kako dragocen del mojih dni so, čeprav mi nikakor ne uspe na toliko kav, kot bi hoteli ... čeprav že pol leta hodim na obisk in čeprav sem že neštetokrat prestavila obljubljeno kosilo ... Priznam – nisem jih štela in jih številčila, verjetno jih je bilo okrog 10. Tistih nekaj, ki je danes prejelo moje sporočilo – vsako napisano zase in samo zanj, je moj TOP.

In odzivi?

Tisti pravi - so bili topli. Odkriti. Vračali so prejeto. Med njimi so bili tudi posamezniki, ki so sporočila ignorirali. Nekateri pričakovano, drugi nepričakovano ... In ko smo primerjali svoje odzive smo vsi skupaj ugotovili, da so temu verjetno botrovala presenečenja in nelagodje ... 

Ko sem zvečer na Majino in Aleševo pobudo uspela pokukat v naš email sem ugotovila, da ste imeli podobne izkušnje tudi vi ... V mail boxu je bilo natanko 34 sporočil z vašimi izkušnjami in navdušenjem nad tem, da ste imeli akcijo dostikrat tudi za izgovor, da ste lahko nekomu povedali, da ste hvaležni, da je del vaših dni. To je štelo. To šteje. Kajti včasih je najtežje to narediti do ljudi, do katerih resnično čutimo to ...

Smsi, klici niso rešili dneva ... Niso rešili življenj .. So pa na svoj povsem način simbolični poudarili začetek decembra in potrdili dejstvo, da v vsakdanjem življenju med nenehim hitenjem, vsakodnevnimi obveznostmi in tisočimi težavami, ki si jih po večini ustvarimo sami – premalokrat pomislimo, da je prva vrednost našega življenja pravzaprav tista, ki nam jo daje bližina ljudi.  Ne vedno le bližina partnerstva, ampak tista topla preprosta toplina, ki jo lahko brez seksualnega naboja in globljih želja daje le – Človek Človeku.