DAN 3: SMEH JE POL ZDRAVJA

NinnaKK

Ko sem odprla oči v mrzlo zimsko jutro ob 4.00 (po natanko slabi uri spanja), se mi je zdelo - "how the hell se bom danes lahko jaz smejala?". Bolečina prejšnjega dne, ki ni bila povezana s samo kapljo krvi (ki je zaradi nizkega hemoglobina tako ali tako nisem mogla darovati), ampak s preprosto minljivostjo življenja, ki je še globlje posegla po ostankih mladega bitja ... Kruta usoda, ki je iz povsem razmesarjenega telesa izpila že skoraj vsako kapljo volje, je včeraj posegla še globlje ... Vitalni parametri so zanihali še enkrat ... še bolj dramatično ... In pustili v temni noči v srcu občutek praznine, ki je že skoraj dokončna ... In ko sem se znova pokrila čez glavo in elegantno šricala svoj fitnes (ja, nekateri smo tako "nori", da hodimo v fitnes nekje takrat, ko se
odpirajo pekarrne) ter ponovno pogledala v svet uro kasneje, se je svit sonca pokazal v obliki pisem, ki sem jih po nesreči, še vsa zaspana vrgla na tla v hodniku ...

Pisma brezdomcev ... Napisana s preprosto slovenščino, ob kateri bi marsikatera slavistka dobila kakšno gubo več. Na belih listih, ki so tako kontradiktorno poudarjala vegaste črke. Prvo jutranjo kavo sem tako spila - ob njih ... In zdelo se je, da se nasmeh tiho plazi vame ... Nekje iz rdeče nalakiranih prstov na nogi ... Pozitivizem tistih, ki s(m)o jih potisnili na rob našega obstoja, je počasi odplavljal temne misli ... Nasmejala sem se od srca, ko sem prebrala, da si naš Bojan želi shujšati za 25 kg (pa je le pomagalo, da sem ga ves čas letovanja na morju nagovarjala k dieti), a ga skrbi katero velikost majic naj potem naroči Božičku ... Pa Jože, ki si je želel le Pelikanovo nalivno pero in je šele na drugo stran dopisal, da bi imel tudi "tulce" za v njih, saj jih v Zavetišču ni ... Različna je bila pisava, različni slogi in različno poznavanje slovničnih pravil - a vsem je bilo skupno eno... Bili so tako polni vere v svet, da sem se morala nasmehniti ...

In nasmehec je postal nasmeh, ko sem ugotovila, koliko je vseh, ki ste želeli biti letošnji Skriti božički ... WOOOW... To je res ena tistih zmag, ob kateri se nasmeji srce ... in ko se smeji srce - ustni kotički samostojno zzlezejo na sever ...

Nadaljevalo se je s šaljivimi smsi (prvi je bil seveda Špelin ;), ki se je akcije resnično veselila že nekaj dni prej), sporočili na "stcky notes-ih", pa smejočimi muffini, kopice nasmehov v vrsti pred blagajno, ki se je premikala s hitrsotjo nasih sodnih milov ... Pa ob donaciji kuppaaaaa brisač (na njihovo željo anonimnih) fantov, ki so poskrbeli, da bodo imeli v Dnevnem sprejemališču za brezdomce sedaj barvno usklajenost ... Nasmejala sem se celo zmedenosti enega od članov večje organizacije, ki mi ni znal povedati, zakaj zbirajo ;) Nasmejala sem se ob pogledu na lojne pogače, ki sem jih kupila za jutri (psssst) ... Nasmejala sem se ob pogledu na to, da so "taresni" danes celo oblekli majico s
smajlijem ... In nasmejala sem se vsakič, ko se je nekdo nasmehnil meni ... 

Dejstvo je, da danes ni bil važen vzrok ... Pravzaprav dostikart niti sam namen. Važen je bil akt smeha, ki je tekom dneva postajal avtomazizem do te meje, da so se ustni kotički počasi in vztrajno vihali navzgor ob skoraj vsakem dejanju ... ali bolje – so se pozabili zavihati navzdol ...

Smeh ... Nasmeh .. Nasmešek ... V prav posebnem primeru celo smehec narisan na »sticky notes«. O jaaa.... Bili so nasmehi danes – prisiljeni, spontani, zmedeni, nerodni ... Pa tudi iskreni in presrečni. Vsak posebej ni mogel ostati v spominu, je pa v spominu ostala energija, ki je švigala iz oči v oči ... In nismo me osrečili nasmehi, pri katerih sem pričakovala vsaj malo zaokrivljene ustnice – temveč tisti, ki so nepričakovano dali mehkobo obrazom, od katerih ponavadi sije mrkoba.  Predvsem pa sem danes ugotovila, da v velikem odstotku nasmeh sicer ne reši težave – jo pa naredi znosnejšo (beri moj prehlad ;)), predvsem pa je trn v peti veliki večini mrkoglednežev, ki tvojo dobro vojo secirajo do mikroskopskih potankosti.

V BRANJE PONUJAMO ZAPIS ENE OD SODELUJOČIH:

»Jeej, to pa je dan zame!« so bile moje prve misli, ko sem prebrala nalogo tretjega dne akcije. Pa vendar, ko je bil čas, da še skoraj sredi noči vstanem iz tople postelje, ki bi me tako zelo rada imela ob sebi vsaj še kakšnih par minutk več, je bila ta naloga kar težka. Pogled skozi okno, v siv, deževen, hladen decembrski dan, je bil dodatek k mojim mislim »joj, danes pa ni moj dan«. Ko sem se po vseh teh napornih mislih le uspela premakniti iz postelje in prižgati luč, pa sem na steni zagledala nalepljen listek, ki mi ga je že dolgo nazaj podarila soseda in krasi mojo steno že od prvega dne. Na njem piše:

»VREDNOST NASMEHA

Nasmeh nič ne stane, velja pa mnogo.

Bogati tako njega, ki ga prejema, kot njega, ki ga daje.

Ne traja dlje kot trenutek, toda v spominu ostane večno.

Nihče ni tako bogat, da ga ne potrebuje.

Nihče ni tako ubog, da ga ne more dati.

V dom prinaša srečo, v trudu pogum.

Nasmeh je znamenje prijateljstva.

Je dobrina, ki se ne da kupiti, temveč le podariti.

Če srečate nekoga, ki se vam ne zna nasmehniti, se mu nasmehnite vi.

Ker nihče ne potrebuje nasmeha bolj kot ta, ki ga ne more dati drugemu.«

Prebrala sem ta listek in se nasmehnila. Rekla sem si : »Kaja, danes bo dan poln nasmejanih obrazov, pa naj stane kar hoče!«. Seveda je sledil prvi velik nasmeh takoj ko sem odprla vrata sobe in zagledala pravkar prebujeno sestro, ki se je pripravljala za šolo. Ob pogledu na njeno urejenost, smo se iz srca nasmejale tako jaz, kot tudi ona sama, pa še mami se nama je pridružila. In ta siv, mrzel, deževen dan se je začel tako kot se mora. V mislih sem pomislila na vse prijatelje, sorodnike, ljudi s katerimi sem preživela veliko trenutkov in se vprašala če imajo razlog za smeh.

Spomnila sem se vseh komentarjev, ki jih toliko krat slišim od ljudi okrog mene, od profesorjev, ali pa preprosto od ljudi, ki jih sploh ne poznam, pa morda spregovorim kakšno besedo. In slišati besede, kot na primer »Ti si pa en sonček, zmeraj se smeješ ; Kaja pa zmeraj gleda pozitivno ; Kako lepo je, ko se s tabo pogovarjam in me znaš v sekundi nasmejati do solz…«, ja mogoče sem se počutila malo bolje in kar malo ponosno samo nase!

Ker me je seveda tudi danes čakal ponoven obisk zdravnikov, sem svoj nasmeh podarjala že kar od jutra. Najprej mami na celotni poti, ko sva se vozili. Kasneje gospodu v trgovini, ki je tako jezno gledal, ker je moral pet minutk čakati v vrsti. Seveda sem nasmeh podarila tudi vsem, ki sem jih srečala, zraven sem dodala še besede »dober dan«. Ja, kar nekaj ljudi se je kar malce obrnilo in me pogledalo, če sem morda pijana. Nasmeh sem podarila sosedom, pa vsem v družini. Še babico, ki jo je včasih prava umetnost nasmejat, sem danes zlahka nasmejala. Morda pa je neka energija pozitive v zraku.

Ker pa mi seveda samo nasmeh ljudi, ki sem jih srečala ni bil dovolj, sem dodala še eno stvar. Med fotografijami sem poiskala tiste najbolj odštekane, najbolj nore, najbolj smešne fotografije, jih pripela v priponke ter poslala e-mail sporočilca vsem, ki jih osebno ne morem srečati, pa vem, da jim bo sporočilo narisalo ogromen nasmeh.

Čeprav so moje obrazne mišice že zelo dobro natrenirane, jih danes še posebej čutim. No, pravijo da če te po vadbi vse boli, je bila ta več kot uspešna. Komaj še premorem kakšno besedo, tako me boli. Pa vendar, sedaj ko zaključim tale povzetek tega čudovitega dne, stopim še do ogledala in se nasmehnem uspešnemu dnevu. Srečna, vesela. V pričakovanju nove naloge. Z novim dokazom, da tudi če so prve misli »tečne«, na koncu se zmeraj ti sam odločiš, kakšen bo tvoj dan. Lahko bi se pritoževala nad dežjem cel dan, pa sem raje bila malo mokra, s čudno frizuro, a nasmehom trikrat do ušes! Ja, smeh je res brilijantno zdravilo, ki dela čudeže….pa še zastonj je in nikoli ga ne more zmanjkati, ko ga potrebuješ! 

Akcija je super noro dobra, prav popestri ti decemberske dni!! :) 

Pozdravček,

Kaja Rukav